-
Pod perutniÄko postaja dolgÄas
Vsake toliko se povleÄem za uÅ¡es, ker niÄ ne piÅ¡em in se mi vse dogaja samo v glavi. Malo manj se mi dogaja v realnem življenju, ampak lahko zatrdim, da se dejansko veliko reÄi, ki mi Å¡vignejo skozi možgan potem zares uresniÄi. Nekatere se uresniÄijo, ko je misel komaj konÄana, na druge je treba malo…
-
Je obiÄajnost postala žaljivka?
Grem naprej in nazaj. Kdaj tudi vzvratno. S te perspektive je svet drugaÄen. VÄasih sem brokoli, drugiÄ oreh in potem goba. Ampak kljub temu:  moje življenje gre naprej, Äe to dovolim ali ne. ÄŒas neusmiljeno brzi. Med tem, ko se velik kazalec na uri  premakne za 60 minut, se krajÅ¡i samo za pet. Katerega imam…
-
nikakor ne morem nehat padat
Ne, ne z mano je vse OK. Celo uživam. Sem v Bohinju, piÅ¡e se 27.julij, obleÄena sem v debele Å¡tumfe, debel pulover, zunaj je 15 stopinj in v desen uÄ me je piÄil komar. Zato, danes selfie odpade. Je pa v veÄji nemilosti dež. Ne more in ne more nehat padat. Na trenutke mu…
-
Od daleÄ k blizu
Nedeljsko jutro. KonÄno zberem pogum in se ustavim. Ustavim v tem podivjanem toku, v katerem se iz sekunde v sekundo bolj utapljam in duÅ¡im s prepriÄanji, ki smrdijo po plesnobi. NiÄ posebnega mi ni treba narediti zato. Samo dovolim, da zaÄutim ljubezen. Ljubezen do sebe, do tebe. Dovolj je samo moja naravnanost. Ne rabim preteÄi…
-
ÄŒarobnost zaÄetka
Preden moje Hobitske navade zamrejo, bom Å¡e kaj napisala. Sploh ne gre zato, da ne bi živela po Hobitsko, ampak nimam Äasa napisati. Tako, kot je Bilbo lepo redno vse zapisal. Ampak Å¡e vedno rada jem, pijem pivo, uživam, lenarim, delam neumnosti in izkoristim vsak trenutek, da to lahko poÄnem. Samo teh trenutkov je malo,…
-
DopuÅ¡Äanje dopusta
Po povsem zavestni odloÄitvi sva se odrekla dopustu in zaslužku skozi poletje. Najin cilj je bila knjiga in kjerkoli sva bila, kamorkoli sva Å¡la sva pisala, se pogovarjala (o knjigi) in spet pisala. Tako v znamenju doma, kot Bohinja in celo 4 dni na Krku. Ampak v najini zavesti je bil samo en cilj: KNJIGA!…
-
Deli našega življenja
Danes sem ponovno odkrila eno senzacionalno dobro stvar. To, da je življenje sestavljeno iz veÄih delov. En del, tisti najbolj zajeban je, ko dajemo, ampak tisto kar dajemo, dajemo v niÄ. Recimo, vse kar dajemo državi. Tega iz dveh razlogov ne bomo raÄunali. Prvi razlog je ta, da raÄunanje zares sovražim, da so moje metode…
-
Pasja vroÄina vpliva na kravje poÄutje, da o slonih ne govorim.
Obstajajo zapeÄenci in obstajamo tudi taki, ki smo surovi in se ne maramo kuhat. ÄŒe obstajajo prejÅ¡nja življenja, potem sem zanesljivo obstala v razvoju moje kože, tam nekje v srednjem veku. Saj veste, bela koža in rahlo napolnjena, baroÄno zgubana… No, to sem jaz. In ko so metali mojo duÅ¡o z nebes v novo ÄloveÅ¡ko…
-
Fuck you – I’m released!
Utapljam se v metaforah, kot so: Utapljam se v skrbeh, v denarju (ko bi se vsaj – v lastnem, mojem, svojem ), v dolgovih, v dreku, v Äasu, v prahu…. Utapljam se lahko v Äemerkoli se hoÄem. Ampak samo do izÄrpanosti, ne do smrti. Življenje je redko prijazno s smrtjo. Lahko pride lepega jutra…
-
Praznik dela???
Odlomek iz Wikipedie: Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se priÄenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala veÄ delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. Pa poglejmo, kaj smo ustvarili iz krvavih…