Fuck you – I’m released!

Fuck you!

 

Utapljam se v metaforah, kot so:

Utapljam se v skrbeh, v denarju (ko bi se vsaj – v lastnem, mojem, svojem ), v dolgovih, v dreku, v času, v prahu…. Utapljam se lahko v čemerkoli se hočem. Ampak samo do izčrpanosti, ne do smrti. Življenje je redko prijazno s smrtjo. Lahko pride lepega jutra in ti jo vrže pri zdravniku. Vtakne ti jo nekam v žep, skrije za uho, stlači v nos… Z namenom, da bo prihajala počasi, in žrla košček za koščkom upanja, volje in življenjske energije. Ali pa pride v enem trenutku, jo posede v naročje in ČAO, ni te več. Ni me več. Ali ni ga več… Kar tako v tri krasne, brez razloga. Leta niso važna. Niti moja, Niti tvoja. Niti leta naših otrok.
Zadnje čase se zdi, kot da je življenju dolgčas in trosi smrt res brez pomisleka. Ali pa se mi iz življenja delamo norca in življenje samo vrača. Kot otrok, saj veste. Jaz tebi krava, ti meni konj… in tako do izmučenosti.
Utrujena sem od igric, od zastraševanja in neumornega truda mnogih pomembnih (tistih, ki mislijo, da so pomembni) ljudi, da bi obupali.
Ne da se mi več. Obupala sem. Zato me ne bo več skrbelo, zato bom raje spala, kot da budna zrem v strop, zato ne bom imela več slabih misli, ampak si bom zanalašč izmišljevala same lepe stvari. Ja, izmišljevala si jih bom in si delala brezskrben lajf. Zakaj meni moje izmišljene zgodbe ne bi pomagale, izmišljene zgodbe drugih bi me pa uničevale? To ni logično. NI!
Nekoč sem govorila, da bom sedela na kupu denarja, ko bom velika. Zdaj sem velika in pod mano je kup denarja – sef od NLB.
Evo, moja vizija se je uresničila. Butasto seveda, ker sem pozabila na svojilni zaimek in denar, na katerem sedim zelo ni moj.
Lahko pa poskusim znova. Ker sem že velika bom rekla takole:
»Naslednji teden bom sedela na kupu SVOJEGA denarja.«
Bom šla vplačat LOTO, da življenje ne bo v skrbeh, kje naj dobi, za uresničitev moje želje.
Evo, to je moja lepa zgodbica za danes.
Kmalu bo nova.
Ne bom se delala norca iz življenja, rajši ga bom uživala.

 

Spomini

Spomnim se, ko si me leta 1989 poklical ob 8.00 zjutraj in rekel, da imaš prvoaprilski pogled. Zame čudna izjava, vendar me ni presenečala. Bila je v tvojem stilu. Rekel si, da si videl mojega moža ob 5.00 zjutraj štihati na vrtu. Elegantno si nama sporočil, da te moti najino dolgo spanje ;). Res je štihal in to ob 5.00, ker sva čakala najinega prvorojenca in od vznemirjenosti nisva skoraj nič spala. Ta tvoj eleganten način je bil velikokrat prisoten. Eleganten in inteligenten.

Danes sem stala na tvojem grobu in prižigala svečo. To sem delala v trenutku, ko sem imela občutek, da na svetu ni žive osebe, h kateri bi se lahko zatekla s svojo bolečino.

Komu prižigam svečo? Tebi? Ali nisem jaz tista, ki ta hip najbolj potrebuje luč v svoji nemoči, ki rabi razsvetliti svoje strahove, ki rabi toplino, ki rabi topel objem? Ali nisi ti odšel v belo svetlobo, da se osvobodiš bolečin in bremen? Komu prižigam luč? Sebi! Sebi, ki vsa prestrašena stojim sredi pesimističnega sveta in ne vem kako naprej! Obupana stojim na tvojem grobu in strmim v praznino osamljenosti.

Pogrešam te! Ko bi ti vedel kako te pogrešam. Tvojo moč in tvoj bojevniški duh. In ne, ne idealiziram te. Še dobro se zavedam trenutkov, ko bi te lahko utopila v žlici vode, ko sem ti rekla marsikatero kruto, ko sem imela občutek, da mi delaš krivico, samo zato, ker si se odločil, da boš ostal ob mamini resnici…. tudi bolečine so bile.

Ampak sva jih vedno izrekla. Bila je velika ljubezen in bila je bolečina.

Pogrešam tvoj bojevniški duh, ki se je kljub krivici, zapuščenosti in bedi postavil na noge in služil v imenu ljubezni. Kdaj že, bi lahko rekel, da nima smisla, vendar nisi. To sem pri tebi vedno občudovala. Življenje te je tolklo do zadnjega. Iz srca upam, da je umreti lepo, ker to je edino, kar ti želim.

Sama absolutno stojim na strani bojevnice, vendar me je včasih tako svinjsko strah in … ne zmorem nositi tuje jeze, še težje nosim jezo mojih bližnjih. Ne znajdem se v njej. Porine me v moj živi grob, kjer trohnim in prestrašena čakam, kaj se bo zgodilo.

Prijateljica S. mi je podarila glineno kroglo, ki nežno rožlja. Ime sem ji dala Angelska ropotuljica in danes sem jo prinesla na grob. Ne vem zakaj, ne vem komu bo služila, ampak tako sem začutila. Zdaj je tam, kjer tebe ni. Pravzaprav je samo tvoje odrešeno telo.

Kdo ve, kje si ti. Mi živi si pletemo vse mogoče zgodbe. Ne zameri, s tem se tolažimo. Da je tam bolje. Lahko pa da ni in je bivanje na zemlji odrešitev. Kdo ve. Ti veš?

Vsak večer molim. Ne zate, ne za druge. Molim zase. Moje molitve so usmerjene k dobrim željam, k sproščujočim upom. Ne molim, da bi se drugi spreobrnili. Ne molim k Bogu v cerkvi. Moje molitve so usmerjene v moje srce in ta energija se razblini nekje v vesolju.

Pravijo, da je vse tako kot je, prav. Skušam verjeti. Ampak ta zajebani svet mi govori drugače – da ni vse prav, da je nekaj hudo narobe. Vrednote … Kje so pokopane? Kdo jih je odnesel s sabo? Je pot čez Mordor dolga celo življenje?

Mislim, da si bom morala prižgati še veliko sveč.

Pokrajculja still

Takole je bilo. Lepo neprijeten večer, ki ga je rešila M s svojim obiskom. Kaj bomo? Sedli, nekaj spili in se pogovarjali  Čisto potiho, da nas ne zaprejo. Teme o katerih smo govorili, res niso za sem. Ne, ne… Politike je bilo zelo malo. Lahko mi verjamete na besedo: Obstajajo še bolj pretresljive zgodbe.

V enem trenutku sem imela občutek, da je moje telo postajalo čedalje tesnejše. Grem na Wc. Tisti, ki še niste bili pri meni v WCju, vam z gotovostjo povem, da ne moreš bit tam, brez da bi se pogledal v ogledalo. Moje telo je bilo čedalje tesnejše, kar me je v ideji veselilo. Če bi se malo pomanjšala, kar sama od sebe, brez muke… Nič ne bi imela proti.

No ja… pa se pogledam. OMFG! Kdo je to? Paradajz? Na pol prerezana lubenica? Ali kaj bolj romantičnega? Sončni zahod, recimo? Ne, ne… To sem jaz. V hipu se zavem, da sem zadihana, tako nekako, kot po maratonu. Če bi bilo treba napihnit Turbo maksimus, bi to naredila za tren oka….

Moj dekolte je bil lisast v petdeset odtenkih rdeče in bi lahko rekla, da je GA sprobaval tehnike iz knjige petdeset odtenkov sive, na meni. Ampak res mi nihče ni storil nič žalega. Niti človek, niti alkohol.

GA je vklopil svoje zdravniške sposobnosti in pritekel s sireno in aparatom, ki mi nikakor ni hotel izmeriti pritiska. Kot bi mi sporočal: ‘Itak si že mrtva.’ Japajade, ne dam se kar tako. Končno je izmeril nekih 180/110, pulz 110… Res sem tekla, samo da me nihče ni vedel. Na skrivaj. Pha. Pojma nimate, kolk pretečem. V mislih.

Ampak občutek v telesu res ni bil hecen, bil je strašljiv. Živeti v ogromnem telesu, ki kar naenkrat postane premajhno, je skoraj tako, kot da te iz bajte vržejo v garsonjero. Mojca Pokrajcukja stil. Zbašte se vsi v piskrček in da mi noben ne požre meda.  Saj debata je bila tudi o tem. Tako, da gre vse lepo skupaj. Zdaj vsaj vem, da je bilo vse Ok, samo empatija z M je bila zelo intenzivna. Simbolika je pljunuta, na ves današnji dan in celo zgodovino. Telo samo odzrcali. Hvala, ker me ni kap.

Pravljica za dobro jutro

Še strop je ponoči črn, da o mislih ne govorim.

Zbujanje je, tako pravijo, znak odraščanja. Kar pomeni, da sem zadnje čase zelo odrasla. Zvečer sva obiskala ljuba prijatelja M in M. Nisem spustila navodila, naj dvignem rit in nekaj počnem, če ne morem spati. Sicer proizvajam kilometrske trilerje in sem zjutraj taka, kot bi me nekdo iz srca garbal celo noč. Zjutraj pa hočem kuhat govejo župco in to počasi, da bo dišaloooo.

Sedeli smo in čvekali. O vsem. Tudi o politiki. Delili smo tudi različna mnenja, brez potrebe, da se prepričujemo, uveljavljamo, posiljujemo. Nosili smo jih in občutek povezanosti je bil samo še večji.

Pili smo živo vodo, morda je to razlog. Ali pa je razlog to, da smo prej spili dva litra živega vina. Morda pa je razlog še bolj preprost. Da smo vsi 4 normalni ?

Ponoči je še strop črn. Morda bi našla enega malarja, ki bi to popravil. Prebarval. Naslikal pravljico v katero bi verjela.

Ta pravljica ne bi bila nič posebnega, samo 4 ljudem, bi dodala še več ljudi, neskončno ljudi, ki bi znali nositi različnost, ki se ne bi tolkli za svoje interese, ki bi ob svojih dejanjih mislili tudi na druge, ki bi želeli živeti v pozitivnem, povezanem in zdravem okolju,  ki se ne bi sramovali napak, ampak bi jih priznali, popravili, se iz njih učili, na mojem stropu so ljudje. Ti ljudje  so srečni sami po sebi in srečni, ker so ljudje okoli njih srečni. Ljudje, ki verjamejo, da je skupna vreča večja varnost, kot, da si polnijo samo svojo vrečo – s skupnim imetjem seveda.

Vse to se počasi potaplja v nore sanje o lepi prihodnosti.

Moj strop je postal pisan in svetal. ŽIV. Na njem se dogaja. Upanje ali naivnost?

 

 

Vsi prostori moje sreče

Petek je. Veš, tok sem samovšečna, da mislim, da komaj čakaš, da spet kaj napišem. Dopoldan sem razmišljala kakšno fajn službo imam. Osrečujem ljudi. A ni to vrhunsko? No, vsaj tiste, ki si želijo biti srečni in iščejo poti do tja. Poglej, ne sprašuj me, kje je to. Ker ne vem. Vem, da sem sama včasih tam in vem tudi, da dostikrat nisem. Kadar nisem, je za crknt težko. Strah me je ko psa. Zato sem rajš tam, čeprav ne vem, kje čist natančno je to. Vem pa, kako do tam pridem. Poleg tega je tam vedno drugač. Enkrat je zunaj, drugič je noter… lahko je celo v špajzi … Res bi ti povedala, če bi vedla. Da prideš do tja, je bolj zagonetno, kot najti jurčka.
Mene osreči majhna stvar, zato pot do tam ni dolga. Saj me poznaš. Jaz nisem za maratone in najvišje vrhove, zato znam najti bolj preproste poti.
Pozabila sem ti povedati, da sem v službi in da me je že dolgo morilo nekaj strašnega. Sem bila že mal nesrečna. Nujno je bilo treba spucat wc-je in men se tega reees ne da počet.
Danes sem si nataknila une kirurške rokavice, vzela čistila in cunjo, v možgan sem si dala ene predstave o marjeticah in tulipanih pa bambijih, ker si nočem prestavljat, kako moški lulajo okolinaokoli. TO VEM – ker je v moškem wcju vedno poscana kanta in nočem si predstavljat, kako do tega pride – vem pa, kako zajebano je to za spucat. Pika.
Potem, ko je povrhnja realnost lulanja in vseh ostalih izločkov poniknila v varikinske dišave, sem si privoščla finale in res spucala u nulo.
Tako, da zagotovo lahko trdim, da je moja sreča danes doma v wc-jih. In še nekaj vem. Lahko te pridem iskat, če se počutiš nesrečno in te dostavim v prostor moje sreče – ampak ti ne bo pomagalo. Pri tebi bo vse isto in tvoje misli o meni ne bodo prijazne. A vidiš, zato ima smisel, da najdeš svojo pot, da se končno vprašaš, kaj je tisto malo, malo, kar lahko naredim, za malo več veselega občutka v telesu. Verjemi, nekdo drug res ne more narediti tega, pa čeprav misliš, da je on kriv za tvojo nesrečo.
Veš, če bi tele moje sekrete spucal nekdo drug, bi se mi morda zdelo fajn, ampak takega zadovoljstva pa nikoli ne bi čutila. Čeprav so jih drugi polulali. Pujsi nemarni. Tako je v lajfu.
Najlažje je misliti: »Ko bo svet lepši, bom pa jaz srečna!« Ampak svet je dostikrat lepši od mojega počutja, pa nič ne pomaga.
Tako da, glej petek je in ne kar en petek ampak je sončen, lep, topel, sladek petek. Privošči si in se vprašaj: “Kaj bi pa mene zdajle osrečilo…?”
Zdaj pa dvigni rit in to naredi! ;)




future trend design

Nahajam se deset minut stran (z avtom) od vseh trgovin in moje potrebe so se zminimalizirale na minimum. Kar je svojevrsten užitek. Ne gledam, ne poslušam, ne berem… ničesar, kar me ne navdušuje. Okoli mene je gmajna, ljubeče osebe, živali. Vsi strahovi, da nam bo zmanjkalo vode, zraka, denarja, služb, hrane, države… so daleč stran. Šele zdaj občutim kakšna zloraba je to. Pritisk mi je padel, lahko globoko diham, celo bolje vidim.

In okoli sebe imam vse, dovolj zraka, vode, sveže zelenjave, mleko… in sprehode.

Danes zjutraj sem na sprehodu odkrila svojevrstno eko kopalnico.

eko kolpasan

 

Jebeš  skromnost. Če si samo predstavljam, da ležim v točno tej banji, s čisto vodo iz potoka, ki priteka od izvira. Da vanjo namesto ‘penc’ namečem pisano cvetje, se namilim in spilingiram z bunkicami odcvetelih rastlin, da morda mimo pikrevslja krava in nič hudega, če me malo povoha ali celo poliže po vratu – zastonj energetska masaža. Samo predstava dela občutek božanskosti in prestiža. Ali res rabim keramične ploščice, miljon flašk in pritiklin, da imam občutek varnosti? Aja, tale moja kopalnica ima tudi WC, tam zadaj za grmom. Ste vedeli, da je kakanje v čepe veliko bolj zdravo?  Ja, ker na ta način poza sama povzroči izločanje in ne povzroča hemeroidov. Moderne wc školjke nas silijo k umetnemu pritiskanju, ki neugodno vpliva na črevo! Taka kopalnica je največji prestiž!

Vse kar potrebujem je stik s sabo. Nebo nad glavo in zemljo pod nogami. S tem lahko delam čudeže. Vsak jih lahko. Ker vsak nosi svoj vir v sebi. Mislim, da bi bil največji izpad za državo, če ne bi nihče več prižgal Tv, če ne bi nihče več kliknil na 24 ur in podobna jajca, če ne bi sodelovali v igri razmnoževanja strahu. Lahko se razmnožujemo v povezanosti. Temu pravim ljubezen. Ali pa v strahu in odtujenosti. Temu pravim jebanje.

Morda bi se šla celo Urško in bi naše voditelje, vsakega po vrsti, z veliko pozornostjo namilila s šipkovimi peškami. Ampak šipek je predrag, država špara, zato se ga bodo oni raje odrekli in ga velikodušno prepustili nam.

 

PS:

Za tiste, ki morda ne veste. Če se namažete z vsebino šipka, to neznosno srbi in velike količine povzročijo hudo vnetje kože.

Hvaležnost je v zavedanju

Od kar sem se poslovila od očija, je moja duša postala še bolj mehka in občutljiva. Dotaknejo se me res male malenkosti. Žalostne zgodbe in moji dnevi so napolnjeni s toliko hvaležnosti, kot nikoli prej.

Se temu reče zavedanje? Menim da.

Opazujem mami, kako zbira energijo, da se postavlja. Ne iz dneva v dan, ampak iz trenutka v trenutek. Ena od hvaležnosti je, da sem živela v taki povezanosti vse moje življenje. Ampak ona je zdaj to vez izgubila. Za vedno. Srce se mi trga, ko gledam to praznino in njeno življenjsko moč, ko se sestavlja.

Potem pride jutro. Ta dan se zbujam brez budilke. Skozi zaprte veke čutim dan, ki se je naredil zunaj. Ležim na boku in razmišljam, ali naj odprem oči ali ne. Skušam si predstavljati, kakšen bo svet okoli mene, ko ga bom to jutro prvič uzrla. Moje predstave so vedno pravljično otroške. To je svet, ki ga obožujem. Igra svetlob, prašnih delcev, ki se v moji domišljiji sestavljajo v angelske silhuete. Te silhuete mi vsako jutro prinesejo zajtrk. Energijski zajtrk poln nežnosti in miline, namazan s potrpežljivostjo. To nujno potrebujem, da preživim dan, poln težkih in žalostnih zgodb.

Počasi le dvignem pogled v ta dan in prvo kar vidim si ti. Ležiš zraven mene, na hrbtu, z rahlo odprtimi usti, kot da boš ravnokar nekaj izrekel. Ležim na boku, nepremično in te opazujem. Tukaj si, z mano že mnogo let, povezan, prisoten… Počasi čutim, kako hvaležnost polni moje srce. Kako hvaležna sem, da se zbujam ob tebi. Pomislim na mami in solze ne čakajo… Nekoč bo nekdo od naju postavljen pred to preizkušnjo, da se bo zbudil sam. Ne zbudil, da se bo od nekega trenutka naprej zbujal sam…

Čutil si, da te gledam in si samo dvignil roko. Povabilo v objem, brez odvečnih besed in pregovarjanj. Počasi se pomikam proti tebi, čutim, kako se guba rjuha pod mano, samo položim glavo in pride nova hvaležnost… In tako potujem skozi dan. Hvaležna zate, za najin odnos, za mojo potrpežljivost, za vsakega otroka posebej, za mami, za sis, za prijatelje, za vse kar me obkroža, za vsak trenutek.

Moja domišljija potuje skozi čas, zadnje čase velikokrat v zgodovino ampak vedno se ustavi tukaj. V tem trenutku. Ta trenutek je najbolj dragocen trenutek. Ker se ga zavedam, ga čutim, iz njega črpam moč in ta moč me popelje v naslednji trenutek, ki ga še ne poznam.

Čez 100 let – samo še lepo!

Sprašujem se zakaj nič ne zapišem, vsaj zase, da bom čez 100 let lahko brala lastno kroniko, ko nikogar ne bo več, da bi z njim pila pivo. Takrat mi bodo računalniški zapisi prav prišli, ker bom črke lahko povečala na normalno berljivost, ker že zdavnaj ne bom vedela, kje za vraga sem odložila svoja bralna očala. In nikogar ne bo, ki jih  bo iskal z mano.

Vse to vem, pa kljub vsemu ne pišem. Niti zase, ki se imam najraje na svetu, kaj šele, da bi pisala za vas.

Ne pišem zato, ker si mislim, da mi bo čez 100 let prav malo mar, kdaj sem imela razusto koleno, kdaj me je ves vikend bolela glava, kdaj sem garala od jutra do večera, kdaj sem se žrla, ker moja hiša nima vseh pomitih oken, kdaj je bila tista nedelja, ko zanalašč nisem pogledala v moj blok, kaj me čaka ta teden…. In vsekakor želim čez 100 let brati, kako je bilo v mojem življenju fajn in zabavno! In si mislim, da se bodo moji 146 let stari možgani spominjali prav tega.

Kar se recimo ne želim spominjati od tega vikenda je:

  • celodnevni glavobol (že ponočni glavobol)
  • ubijalska sesutost
  • boleče koleno in vrat
  • Sporočila, koliko moram nakazati za evrokart… (Ga raje sploh nisem odprla, ker nočem, da me kap zadane v petek, ponedeljek je za tovrstne dejavnosti primernejši dan. Vem, da cifa ni prijazna. Bila sva na Danskem. Je pa poskočna, zanesljivo.)

Kar se želim spominjati:

  • prost vikend po dolgem času.
  • prijetna srečanja z ljudmi, s katerimi se že dolgo nisem srečala.
  • popravljena vhodna vrata (Jao, to se bom spominjala še čez 200 let!).
  • Odlično kosilo z vsemi prisotnimi (redkost).
  • Montaža lučk z GA v Ljubljani. (Z GA je tako luštno in toplo početi take reči).
  • En prav poseben mir…

Veliko govori v prid lepih spominov. To me veseli in pomiri!

Čez 100 let bom živela v družbi teh:

 

V tej hiški:

zgodba o lepi kravi

V glavi se na trenutek rojeva neskončno novih besed, besednih zvez, stavkov… Seveda ostajajo nezapisane, ker preprosto ni možno ujeti vsakega trenutka, ni možno vdihniti vsega zraka, ni možno ujeti vse lepote. Nekaj jo mora ostati za vesolje. Potopi se med zvezde in ostaja tam. Dokler se ovenčana z ustvarjalnostjo, nekoč ne vrne v moj um in upa, da bo tokrat zapisana. Kdaj pa kdaj se upanje uresniči, drugič spet beseda ponikne nazaj v vesolje ali pa se obupana preseli drugam. Ko jo vidim drugje, mi je včasih žal, včasih pa sem vesela, da je našla mesto.

Kadar sem višje, je moj občutek, da sem bližje besedam, bližje ustvarjalnosti, bližje igri izražanja. Zato me tako vleče tja, na planino. Uspelo nama je dvakrat. Pozno popoldan sva ušla in zgodaj zjutraj prišla. Težko si opazil, da naju ni. Sedela sva v mrazu (res je bilo grozno mraz 2 stopinji), in se z energijo dotikala lune in zvezd. Besede so padale z neba in delale bližino med nama in najinimi prijatelji. Čarobno.

Kar je res posebno sem videla kravo z velikimi rogovi in ona je tudi videla mene ( mislim, da ji ni bilo ime Liska, ime ji je Tritisočpetstodeset – čudno ime za kravo, vendar ji tako piše v ušesu.) Lepa krava je ves večer stala z nami ob ognjišču in poslušala, kaj se zgovarjamo. Na vso moč jo je zanimalo ali se lahko vleče psa za ušesa. Ker ji je postalo dolgčas, je simpatično rignila in prežvekovala izbljuvek, med tem, ko smo mi jedli sveže  spečeni  kruh. Z našo debato je bila tako zadovoljna, da je jela zvoniti s svojim zvoncem že ob petih zjutraj. Upala je, da se bomo vrnili in ji zopet pripovedovali. Mi nismo bili prijazni in smo spalismrčali. Uboga Tritisočpetstodeset!

Druga posebna stvar: 11. avgusta mi je skoraj zmrznila rit.

Pa še tretja popolnoma neposebnost – na planini vedno spim kot ubita.

Planšarija na Planini Dol (Velika planina)
Planšarija na Planini Dol (Velika planina)
Najlepša krava z imenom Tritisočpetstodeset
Najlepša krava z imenom Tritisočpetstodeset

Prostost

Je le prišel ta dan. Težko sem ga dočakala. Štirje prosti dnevi. Samo jaz in moji fantje. Punci sta ostali doma, ker sta tako želeli. Torej prostost po meri vsem. Zdaj smo že dovolj stari, da si to lahko privoščimo. V tolažbo vsem, ki imajo velike družine in hrepenijo po svobodi in odraslosti. Tisti pa, ki jih je groza časa, ko otroci ne bodo več želeli s starši, navadno v tem obdobju zelo trpijo.

Sedim v apartmaju v Nassfeldu. Fanta bordata, GA je zleknil svoje telo čez posteljo in … zasmrčal. Prostost, dopust, počitek, sprostitev, svoboda, med, sladkor… Čas, ko pridejo trenutki vsesplošnega zadovoljstva. Prostor za novo misel in ustvarjalnost. Apartma je velik. Dve sobi in polkrožna  jedilnica, s katere, se zdi, se vidi ves svet. Kamorkoli se ozrem, čarobna belina po kateri se valijo črne pikice, ki bojda smučajo ali bordajo. Mir, ki ga vsake toliko zmoti pip-pip teptalca za sneg. Počasi se bo čas skrčil na čakanje ur, ko nam bodo stregli hrano in na eno samo samcato vprašanje, kaj bo za večerjo in nato, kaj bo za zajtrk… in tako naokoli štiri dni. Orgazmično!

Seveda je tukaj še mala kuhinja s hladilnikom opremljenim s pivom, omaro, kjer hrepeneče čaka čokolada in seveda nutela za hude čase. Vsake toliko se uščipnem, da se zavedam, da sva prej maksimalno garala, da si sedaj to lahko privoščimo.

Lastnik hotela, naju je pričakal z viljamovko in malo kasneje še s kavo. Zdaj se vloge zamenjajo. On je tisti, ki se veseli nove stranke in zaslužka, najbolj pa seveda tega, da bomo mi odšli zadovoljni. Tokrat bo on dal vse od sebe. Jaz lahko samo sem in nič drugega. Kako naj to imenujem? Zame je to razvrat, ki si ga nisem privoščila že od novembra 2008.

Od včerajšnjega neurja so ostali le še oblaki, ki se bodo počasi razblinili… Čakam na navdih, ko si bom obula čevlje in odšla raziskovat. Sledi seveda razvratna ustvarjalnost v svobodi.