Odlomek iz Wikipedie:

Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik.

Pa poglejmo, kaj smo ustvarili iz krvavih demonstracij leta 1886 v Chicagu. Velik procent ljudi sploh nima delavnika. Zakaj? Ker nima dela. Velik procent ljudi dela več kot 8 ur na dan. Zlasti ljudje, ki imajo svoje firme in ljudje, ki delajo v uspešnih firmah. Zakaj? Zato, da ostajajo nad gladino pogube.

Zelo majhen procent ljudi ne dela, ker ima vsega polno rit. In obstaja tudi en mali procent ljudi, ki zaposluje veliko delavcev in se trudi, da jim pošteno daje za kruh.

Če pogledamo tako od daleč, se vidi, da se iz zgodovine, iz poguma naših prednikov in iz poštenega dela delamo norca.

Zakaj je ta praznik označen kot socialistični praznik, čeprav se je gibanje začelo že veliko prej? Kako to, da ga praznuje ves, skoraj, ves svet? Skoraj? ZDA ga ne, čeprav so bile prve demonstracije tam…

Ali sem morda kje zgreÅ¡ila in v drugih političnih ureditvah delo ni častno? Ali sem morda manjkala na kakÅ¡nem seminarju, kjer bi mi povedali, da je krasti najviÅ¡ja, dobro plačana družbena vrednota? Zakaj se nam kolca po starih časih? Ker so nas vzgajali v vrednotah in nam dali priložnost, da smo jih živeli. Mene so starÅ¡i naučili delati, naučili so me, da za dobro opravljeno delo zaslužim poÅ¡teno plačilo in naučili so me, da je katerokoli delo vredno dvignjene glave. Zato imam veliko izkuÅ¡enj. Od kidanja gnoja dalje. In nikoli me ni bilo sram, delati karkoli. Pa Å¡e to – če sem želela delati, sem dobila delo. Tako je moja torba izkuÅ¡enj,  polna opravljanja različnih del, ki so me mikala, zanimala ali pa sem v njih videla priložnost. S tem je bila zaznamovana moja mladost in z velikim upanjem in veseljem, cilji in sanjami sem vstopila v samostojno življenje.

Kakšna sporočila pa mi dajemo našim otrokom?

Vrednote da je delo častno ni – ker ni dela. Ker ni dela, jim ne dajemo izkuÅ¡enj. Brez izkuÅ¡enj imajo manjÅ¡o možnost, da zares odrastejo, postanejo neodvisni, samostojni…

Sprašujemo se, kako bodo preživeli? Naši otroci! 141 let po demonstracijah naši otroci skorajda nimajo prihodnosti. Mi pa delavnike dolge 10-12 ur in če jih imamo, smo  hvaležni.

Vzeli smo jim vrednote, vzeli smo jim sanje, vzeli smo jim pravico do dela. Kako lahko to popravimo?