Deli našega življenja

DSC_8646

Danes sem ponovno odkrila eno senzacionalno dobro stvar. To, da je življenje sestavljeno iz večih delov. En del, tisti najbolj zajeban je, ko dajemo, ampak tisto kar dajemo, dajemo v nič. Recimo, vse kar dajemo državi. Tega iz dveh razlogov ne bomo računali. Prvi razlog je ta, da računanje zares sovražim, da so moje metode težko razumljive, čeprav je rezultat vedno približno pravilen. Drugi pa je, da se tega rezultata ves čas približno zavedam in nočem trositi depresije in slabe volje po mojem blogu.

Torej, če je življenje sestavljeno iz večih delov mora biti kakšen del tudi dober in kakšen nevtralen. Nevtralen del je, recimo, prehranjevanje. Zakaj? Ko jem uživam, dokler zraven ne začnem razmišljati kaj jem. Potem se začnem ukvarjati z idejo, da se mogoče ne hranim ampak se zastrupljam. Vsakič se moram odločiti a bom uživala ali ne. Ker je užitek prvobitna Hobitska, naravna lastnost mi to vseeno ne povzroča (pre)VELIKIH težav. Kar je seveda dobro opazno tudi na mojem obličju.
Še en del življenja o katerem velja pisati na tem mestu pa je užitek. Čisti užitek. Ta del se mi zgodi domala vsak dan. Sranje je, ko ga pogosto kje pozabim. Ne vem, v avtu, na vrtu, v postelji, na sprehodu… Zelo sem malomarna, do mojega užitka in od zdaj naprej se bom trudila, da ga vtaknem v žep, preden kje obleži.
Včeraj se mi je zgodil večkrat. Vseeno bom pisala o najbolj zabavnem. Po celodnevnem pisanju sva se fajn napapcala, tokrat z zanesljivo nezastrupljeno hrano, tako da ni bilo dilem glede zastrupljanja in se potem odpravila na eno plažo, ki sva jo odkrila pozimi in sva bila prepričana, da ji ni odkril še nihče na tem svetu. Plaža se nahaja še naprej od Stare Baške, tam kjer se svet že zdavnaj konča. Ampak še malo naprej od konca je ta ‘najin’ košček raja. Seveda še zdaleč ni osamljen. Glede na to, da sva prišla ob 6h zvečer in je bilo folka kot… so verjetno čez dan ležali drug na drugem. No, tudi to je en del življenja, ki se ga jaz ne udeležujem. Bilo je četrt plaže v senci in ostalo na soncu. S tem da je tista četrtina agresivno goltala toplo in svetlo stran zemeljske oble. Ker GA ljubi sonce, jaz pa malo manj, sva se odpravila vsak na svoj konec sveta, z vsak svojo literaturo. Da se GA ni bilo treba prepirati s senco in soncem, je odšel malo bolj daleč, kjer je bilo zagotovljeno sonce vsaj še kakšno uro.
Jaz berem en tak sproščujoč romanček od Sarah Dunn, dovolj zabaven in duhovit, da me vleče. GA pa bere nekaj strokovnega od Pat Love. Predstavljam si, da ga je samota zastrupila in je knjigo začel brati selektivno. Torej zapomnil si je vse o moških, kakšni so in kako bi ženske to morale razumeti. V enem trenutku se mi je zazdelo, da se morava malo srečati in tudi sonce je že padlo dol. Senca ga vedno uniči, vedno zmaga… tako pač je. Tudi to je nevtralen del življenja. Po eni strani je užitek – konec dneva, ko gremo spat. Po drugi strani pa nam je spet zmanjkalo časa.
Torej zdaj leživa lepo eden zraven drugega, ko mi GA začne poročati, kaj je prebral in da je vse res in strokovno, ker o tem piše Pat Love.
GA citira: »Moški je srečen, ko se počuti varno. Varno se počuti takrat ko VE (pazi: ve, ne vidi in ne sliši!!!), da je ženska nekje v hiši. Da je doma. Takrat je on lahko celo srečen!«
Moj komentar: »Aha, če je dovolj da ve, potem ženska pač brklja v kuhinji, se nekontrolirano baše s hrano, ker jo on itak ne bo videl, kakšna je, ker je dovolj da VE, da je v hiši. Ženska bo pa med tem ko se bo on dajal dol s sosedo pomivala po tleh, da tega ne bo opazila.«
V odgovor sem dobila srečen in odrešujoč smeh mojega moža. In sem pomislila: »Tip bo še na stara leta dobil smisel za humor.« Kar bo zanesljivo najsrečnejši del mojega življenja.
Potem lepo čitava vsak svojo buklico dalje, vmes opazujeva folk, ki še vztraja na plaži nakar… se GA obrne k meni, me objame in poljubi. V javnosti. To je pa res prava redkost, ker to mi delamo bolj na skrivaj. Se pač ne spodobi. Upam, da vi razumete, ker jaz ne.
Moja reakcija je bila seveda prijetno začudenje in sem malo pogledala naokoli v kašni družbi žensk se pojavljam. Nisem odkrila nič posebnega. Potem sem pomislila, da je GA pomislil, kako dobro, da se med plavanjem nisem utopila, (ker morava ravnokar dokončati knjigo in se moram jaz zmenit vse tehnične podrobnosti, ker on tega ne mara,)in me je objel od sreče, da sem vendarle še živa. To, da me je objel, kar tako iz navade odpade, ker te navade v javnosti zares nima. Zato je bilo treba preveriti. Bil je že nazaj zatopljen v branje, ko jaz rečem: »Kaj je bilo to?« »Kaj,« vpraša? »Ja tale objem…« »Aja«, pravi »Pat je napisala, da naj vas kdaj pa kdaj malo objamemo pa sem to naredil.«
Zraven se podmuklo reži in jaz si zaželim, da bi bil trampolin. Skakala bi po njemu do onemoglosti.
V resnici pa, je to del življenja, ki ga obožujem. Tisti del, v katerem je doma igrivost, humor in sproščenost. Včeraj tega nisem pozabila na plaži.

Published by

simon

Rada imam sebe. Rada imam G.A. in najine otroke. Rada imam svoje starše, mojo sis in vse okoli nje, rada imam prijatelje, rada imam živali in ljudi, rada imam letne čase, še posebej pomlad in jesen. Rada imam naravo, še posebej vonj po morju in vonj po gozdu. Rada imam življenje. Sovražim bolj malo stvari, nekaj jih pa je. To so: hud mraz, huda vročina, zobar in dnevi, ko sem slabe volje. Moje življensko vodilo je: 'Kar deluje razvijaj, kar ne deluje opusti!' Ves čas nekaj počnem, npr. se na različne načine družim z najinimi otroki, berem, pišem, se sprehajam, tičim s prijatelji,služim novce/refleksoterapija, partnersko svetovanje - kopilotka G.A., opravljam razna prijetna in neprijetna gospodinjska opravila. V vsem kar počnem v glavnem uživam, izjema so stvari, ki jih MORAM opraviti - teh ne maram. Moje živali - moja skrita ljubezen. Irska seterka GoYa, muc Miško in mucka Etna.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *