Čarobnost začetka

Foto: Albert Mrgole
Foto: Albert Mrgole

Preden moje Hobitske navade zamrejo, bom še kaj napisala. Sploh ne gre zato, da ne bi živela po Hobitsko, ampak nimam časa napisati. Tako, kot je Bilbo lepo redno vse zapisal.
Ampak še vedno rada jem, pijem pivo, uživam, lenarim, delam neumnosti in izkoristim vsak trenutek, da to lahko počnem. Samo teh trenutkov je malo, malo.
To poletje sva z Albertom končala knjigo in moj hedonizem se suče okoli tega. Kot običajno – ponoči, ko imam čas. Kdo bi spal ob takem vznemirjenju? Počutim se, kot takrat, ko je še nosil pravi Dedek mraz (torej takrat, ko še ni nihče dobil ideje, da mi zjebe vero v pravljična bitja).
Ko ugasnem luč, vidim. Vidim kako primem prvi izvod v roke, čutim kako težka je knjiga, kako diši… in vidim tudi da NI svetlo modre barve.
Potem si predstavljam, kako bo v dvorani na predstavitvi. Tam vidim mojo mami, iščem očija. Vem, da te ni, da te ne bo. Še vedno te pogrešam. Kadar bi te kaj vprašala, kadar bi ti kaj pokazala ali pa kadar bi delila svoje dosežke s tabo. Ta praznina verjetno nikoli ne bo izginila, sploh zato, ker si bil tako intenzivno prisoten. Zato jo pač sprejmem in sem v stiku z njo. Potem vidim sestro, prijatelje. Ljudi s katerimi želim deliti to svojo zgodbo. Iz tega nastane cel hobitski žur.
Prava otroška neučakanost je v meni – želela bi biti ves čas tam, kjer je knjiga. Da bi videla, kaj se z njo dogaja. Vendar ne morem biti, zato se učim potrpežljivosti.
Potem malo zaspim in se mi niti eno jutro ne da vstati. Trmasto preslišim budilko, po otroško se pokrivam z odejo čez glavo in upam, da bo kar od nekje prišla novica, da mi danes ni nič treba.
Konec te muke je vedno enak. Vstanem. Pijem kavo, Ne govorim kaj dosti. Ne verjamete? Ha, ima smisel, ni vam treba verjeti.
Sem pa tja navsezgodaj furam otroke po Sloveniji. Včasih do vrtca, drugič kam dlje po Sloveniji.
Danes sem peljala M. na Bled. Ob 7h. Mama Mia, kako je bilo hudo. Že čez pol ure sem gledala sončni vzhod, bila obdarjena z meglo in prebujanjem dneva, s svetlobo, ki je rinila skozi meglene koprene. Lepota mi je silila solze v oči. Doživela sem pravi čudež jutra. Vse te občutke sem zapakirala v međik box, v moj možgan. Jutri, ko bo prvi hotel, da vstanem se bom znova spomnila, da so jutra čarobna.
Obožujem pomlad in jesen. Ravno zaradi čarobnosti juter.

Published by

simon

Rada imam sebe. Rada imam G.A. in najine otroke. Rada imam svoje starše, mojo sis in vse okoli nje, rada imam prijatelje, rada imam živali in ljudi, rada imam letne čase, še posebej pomlad in jesen. Rada imam naravo, še posebej vonj po morju in vonj po gozdu. Rada imam življenje. Sovražim bolj malo stvari, nekaj jih pa je. To so: hud mraz, huda vročina, zobar in dnevi, ko sem slabe volje. Moje življensko vodilo je: 'Kar deluje razvijaj, kar ne deluje opusti!' Ves čas nekaj počnem, npr. se na različne načine družim z najinimi otroki, berem, pišem, se sprehajam, tičim s prijatelji,služim novce/refleksoterapija, partnersko svetovanje - kopilotka G.A., opravljam razna prijetna in neprijetna gospodinjska opravila. V vsem kar počnem v glavnem uživam, izjema so stvari, ki jih MORAM opraviti - teh ne maram. Moje živali - moja skrita ljubezen. Irska seterka GoYa, muc Miško in mucka Etna.

One thought on “Čarobnost začetka”

  1. Jaz tudi … pa vonj novih knjig, pa ko jo prelistaš in skrivnostno zašelesti:)) – no, zate ne bo skrivnostno, zame pa:) se že veselim …

    ps fotka je čarobna

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *