Od daleč k blizu

Pu_love

Nedeljsko jutro. Končno zberem pogum in se ustavim. Ustavim v tem podivjanem toku, v katerem se iz sekunde v sekundo bolj utapljam in dušim s prepričanji, ki smrdijo po plesnobi.

Nič posebnega mi ni treba narediti zato. Samo dovolim, da začutim ljubezen. Ljubezen do sebe, do tebe. Dovolj je samo moja naravnanost. Ne rabim preteči maratona ali se postiti 10 dni. Samo naravnam se. Kot bi obrnila stikalo z on, na off. Samo praznino, ki v meni ždi, kot vase sesuta prazna vreča, obrnem naokoli in jo izpraznim praznine. Izpraznim se sama sebe, svoje plesnobe, svojih strahov.

V takem stanju ždim na kavču, s knjigo v roki. Dovolim si brati v času, ko bi morala skrbeti za dom, družino, kuhati kosilo, zalivati vrt. … Vsake toliko v natančnem ritmičnem sosledju mojo vest nabije stavek: ‘Ali nimaš nič pametnega za delati?’ Butne vame, kot bi bobnar s paličico, nežno, vendar odločno udaril na bas… malo me stisne v telesu in zdržim, zdržim s sporočilom, da je najpametnejše na svetu, ždeti, s knjigo v roki, na kavču in to sredi belega dne.

Pomirjam, načrtno, zavestno, ta bobnarski ritem v sebi in vsakič, ko mi uspe se bolj čutim. Prihajajo občutki olajšanja in… val tistih mehkih občutkov, ki so kot puh ali kot kapljica vode, ki se počasi razleze čez in čez. Ko sem v teh mehkih občutkih pomislim nate. Kako bi s tabo delila, to ljubezen, to mehkobo. Spet se oglasi moj boben, ki pravi da raje ne. Ti zanesljivo nekaj pametnega počneš. Ne smem te zmotiti. Pomislim, koliko takih trenutkov sva že zapravila. Jaz in ti. Ko je delo pomembnejše. Ko je vse pomembnejše. Ko iz neke naučene prijaznosti pozabimo na bistvo in potrebo po bližini zamenjamo s popolnoma majhnimi, minljivimi ostanki naše moralne miselnosti. Ta ubijalski, ničvredni moram. Vseeno vstanem in te grem iskat. Sprehodim se naokoli, po najinem domu s tisto trdno željo, da najdem pot, ki se bo končala v najinem času, v objemu, v povezanosti, v miru… v nečem, ki bo terjalo več kot samo 10 sekund časa.

Stopim pred hišo in te vidim, kako sklonjen puliš plevel z gredice. To simbolično delo, en plevel z gredice, en plevel iz svoje duše. Začutim, da si v popolnoma drugem svetu, kot jaz. Da si uglašen na drugo ravnotežje. To me zaustavi sredi koraka. Ne upam si zmotiti, ne vem kako, da bi bilo dovolj nežno, da ne bi zabolelo. Samo bežno se te dotaknem, tvoja koža diši po soncu… zadovoljim se s tem trenutkom in odidem.

Vrnem se zmedena. Koliko je teh trenutkov, ko samo zato, ker sva nerodna in štorasta vse te mehke, ranljive občutke strpava v škatle in jih potisneva pod posteljo. Oni pa jočejo in tarnajo, ker so ustvarjeni za dva. Ker niso ustvarjeni za enega.

Potem se nekega dne razjezijo, pobegnejo iz škatle in nam trgajo grobe besede iz ust, udrihajo naokoli z našimi rokami in za sabo puščajo žalostno morišče čiste ljubezni.

Published by

simon

Rada imam sebe. Rada imam G.A. in najine otroke. Rada imam svoje starše, mojo sis in vse okoli nje, rada imam prijatelje, rada imam živali in ljudi, rada imam letne čase, še posebej pomlad in jesen. Rada imam naravo, še posebej vonj po morju in vonj po gozdu. Rada imam življenje. Sovražim bolj malo stvari, nekaj jih pa je. To so: hud mraz, huda vročina, zobar in dnevi, ko sem slabe volje. Moje življensko vodilo je: 'Kar deluje razvijaj, kar ne deluje opusti!' Ves čas nekaj počnem, npr. se na različne načine družim z najinimi otroki, berem, pišem, se sprehajam, tičim s prijatelji,služim novce/refleksoterapija, partnersko svetovanje - kopilotka G.A., opravljam razna prijetna in neprijetna gospodinjska opravila. V vsem kar počnem v glavnem uživam, izjema so stvari, ki jih MORAM opraviti - teh ne maram. Moje živali - moja skrita ljubezen. Irska seterka GoYa, muc Miško in mucka Etna.

One thought on “Od daleč k blizu”

  1. Čeprav sva daleč, te ob zapisanem čutim zelo blizu:)) Super, da spet pišeš blog, sem kar pogrešala tvoje zgodbe. Se me vedno dotaknejo:) hvala! lp Andreja

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *