Grem naprej in nazaj. Kdaj tudi vzvratno. S te perspektive je svet drugačen. Včasih sem brokoli, drugič oreh in potem goba. Ampak kljub temu: moje življenje gre naprej, če to dovolim ali ne. Čas neusmiljeno brzi. Med tem, ko se velik kazalec na uri premakne za 60 minut, se krajši samo za pet. Katerega imam rajši? Oba odmerjata čas. Tudi, če uro obrnemo okrog, tudi če jo vržemo ob tla in skačemo po njej… čas je neuničljiv.
V času, ki ga ima vsak, vsak naredi kar hoče. Pa vendar vsak na neki način napreduje. “Jaz rastem in napredujem,” mi je rekel nekdo, “zato se nimam časa ukvarjati z običajnimi ljudmi.”
Se me je dotaknilo. Jaz se iz dneva v dan ukvarjam z običajnimi ljudmi, ki ‘rastejo’. Sama sem običajen človek. Obožujem običajne ljudi. Spopadajo se vsak s svojim življenjem, vsak na svoj način. Spoštujem jih. Nimam pravice meriti kako hitro ‘rastejo’, ker vem da ‘rastejo’ v okviru časa, ki ga imajo na voljo, ker vem, da rastejo na različne načine, ker vem, da rastejo iz različnih temeljev, ker sama prekleto dobro vem, kako je težko najti mejo med ‘rastjo’ in obsedenostjo z ‘rastjo’.
Včasih kdo dolgo ne zmore narediti koraka naprej in ko ga naredi, je to ganljivo, zmagovalno, neopisljivo. Pa vendar, tega nikoli nihče ne bo vedel.
Včasih me zaradi poklica ljudje gledajo kot, da jaz vse vem, kot, da meni ne pristoji napaka, kot, da se jaz z nikomer ne smem skregati, moje solze so neupravičene, kaj šele jeza in seveda jaz šibkosti ne poznam!
Lepo vas prosim! Ne morete mi vzeti vseh teh čudovitih stvari. To so naši kazalci na uri, ki nam kažejo dvojnost življenja. Če nekomu vzamete jezo, kako bo vedel, kdaj je miren? Če mu vzamete konflikt, kako bo vedel, kdaj je povezan?
Zato sem jaz Hobit. Uživam. Uživam v življenju, ampak me je tudi strah. Obožujem hrano in ves čas hujšam. Ljubim ljudi, spoštujem jih. Posle najraje sklepam tako, da sežem v roko in pogledam v oči. Nekateri pravijo, da sem naivna, drugi da sem pogumna.
Moji prijatelji so…tisti, ki ob meni zdržijo. Ni lahko. Vedno povem kako se počutim, vedno povem, ko sem v slabi koži, kadar sem jezna, kadar sem na koga jezna – čeprav ves čas vem, da je to moja jeza. Ampak jebiga, tudi jaz sem jezna zaradi koga drugega in žalostna in vesela. Moji odnosi so odnosi na katere sem navezana, moji prijatelji so moja razširjena družina. Govorim. Povem. Jočem. Se smejem. Preklinjam. Iskrena sem.
Zato je z mano težko. Gledati moje veselje in ga sprejeti, navdušenje, srečo… in na drugi strani jezo, žalost, depresijo in nesrečo.
Ampak nekaj vem. Moj pogled vidi skozi temo in čeprav ne vem točno, kam grem. Vem, da bom prišla točno tja. Zato hvala vsem, ki ste dovolj pogumni, da vztrajate z mano! Delate mi družbo v moji osamljenosti. Zato jo lažje prenašam. Rada vas imam!
In tisti, ki ne. Vas razumem. Tudi vas imam rada.
Ta te je pa nagovoril.
V svoji običajnosti uživam, uživam, kadar imam trenutek časa za dolgočasje, uživam, kadar je okrog mene raztur, jaz pa sem se odločila, da bom povsem običajno preživela dan. Da bom počasna, da bom spila kavo, zadremuckala na kavču in se potem ozrla okrog sebe, če je mogoče medtem nered sam ugotovil, da si gre na živce. Običajno se običajnemu človeku to ne zgodi. Nered ostane, deset palčkov se je odselilo od doma, trideset jih je prišlo malo poštefnat, če je kje kaj uporabnega. Za sabo pustijo sledi drobnih obiskovalcev s še drobnejšimi dokazi milega obstoja. No, ko se odločim, da bo morda na povsem običajen dan treba kaj postoriti, se počasi zganem. In se ne pustim zmesti do te mere, da bi se mi mudilo.
Ljubim običajno sebe, na običajen dan.