Mi2

Neizmerno rada se vozim. Čeprav je razlika ali sva v avtu sama, ali z otroki ali je v avtu še kdo. Kadar sva sama, čvekava o popolnoma najinih zadevah, sanjariva, iščeva argumente za trapaste ideje, ki se kasneje lahko izkažejo, kot zelo dobre ideje, govoriva o intimnih, samo najinih zadevah (ja, če hočete, o frustracijah, o seksu, o prijateljih…) – kadar sva sama.

Kadar sva z otroki, najdemo skupno temo, v kolikor nama uspe, da si ne nabijejo v ušesa slušalk od mp(neskončno), ker potem sva na ultimaxmix koncertu in itak noben ne sliši – torej sva spet sama (kar niti ni slabo), ampak v tem primeru izpustiva debate o seksu. Prefriganci lahko prisluškujejo;)…

Danes pa sva peljala še eno gospo iz Bohinja proti domu. Dan je bil ČAROBEN! Malo pocukrane debate o tem in onem, nato pa tišina. Vsak mehko pogreznjen v svoj svet, s svojimi sanjarijami. Opazovala sem sence, ki so jih metale gore sem ter tja, kot da so iz papirja, svetlobo, kako prelisiči na gosto nasejana drevesa, da se prebije skozi njih, redke ptiče, ki kot kaže, še niso utegnili zmrzniti in čarobno pustinjo, ki je baje nekoč bila naseljena, zdaj pa še vikendi zgledajo zapuščeni.

Misli mi begajo sem ter tja, spomin se mi vrača v zgodovino, nekaj je res stvari, ki se jih ne spominjam rada, zato se trmasto sidram v sedanjost. Razmišljam o tem, da je danes verjetno tudi na morju lepo. Kako sva včasih, kar tako za šalo sedla v avto in se odpeljala. Zdaj tega že dolgo nisva naredila. Kje tiči razlog? V meni? Vsaj tri leta že nisva naredila kakšne zares odbite stvari. Misli mi begajo sem ter tja. Sem se utrudila? Kaj pa vem. Ja, vem. Kar enega lepega dne sem se odločila, da tega ne bom več počela. Ta en lepi dan je dolg že tri leta. Tri Leta! Kdo bi si mislil.

Prideva domov, najstarejši se odpravlja v Maribor, konec počitnic, matematika nam je zagrenila teh sedem dni in komu še noči, ampak pustmo tisto stat… starejša deklica v službi, mlajša s skrivnostnim nasmehom kuka iz dnevne, najmlajši je bil z nama… Vse po starem.

GA se odpravi v svojo sobo pisat poročilo, čas ga preganja. Meni pa tako manjka tisti najin čas. Tisti občutek pripadnosti. Nenasitna sem. Grem mu skuhat kavo, vem da je utrujen od vožnje. Morda iz veselja iztržim še objem… :D

Ne, ne gre za kupčijo, samo sporočila bi mu rada, da je res car, da takole zdrži vsak dan po 10 ur ali več + služba. Da ga cenim, da mi  je mar.

Prinesem kavo in res je na drugi strani veliko veselje, tudi objem… in kar je najbolj zanimivo – pove mi, kaj je razmišljal po poti. Neverjetno, ampak razmišljala sva isto. Zaradi takih malenkosti je življenje še lepše.

Published by

simon

Rada imam sebe. Rada imam G.A. in najine otroke. Rada imam svoje starše, mojo sis in vse okoli nje, rada imam prijatelje, rada imam živali in ljudi, rada imam letne čase, še posebej pomlad in jesen. Rada imam naravo, še posebej vonj po morju in vonj po gozdu. Rada imam življenje. Sovražim bolj malo stvari, nekaj jih pa je. To so: hud mraz, huda vročina, zobar in dnevi, ko sem slabe volje. Moje življensko vodilo je: 'Kar deluje razvijaj, kar ne deluje opusti!' Ves čas nekaj počnem, npr. se na različne načine družim z najinimi otroki, berem, pišem, se sprehajam, tičim s prijatelji,služim novce/refleksoterapija, partnersko svetovanje - kopilotka G.A., opravljam razna prijetna in neprijetna gospodinjska opravila. V vsem kar počnem v glavnem uživam, izjema so stvari, ki jih MORAM opraviti - teh ne maram. Moje živali - moja skrita ljubezen. Irska seterka GoYa, muc Miško in mucka Etna.

6 thoughts on “Mi2”

  1. Hja, na morju je bilo res lepo. A samo zato, ker smo v tej kotlini na sonce že malodane pozabili in je božanje sončnih žarkov neizmerno pasalo… a za moj okus je do poplne sreče manjkal mir. Tišina. Intima. Pozaba. Spozaba…
    Glede odbitosti pa tole… Zame je odbito že to, da zjutraj na stopnišču prijazno pozdravim in ogovorim najbolj zoprno sosedo pod soncem. Ali pa, da v golaž vsujem pest popra. Ali da v skret namečem goro papirja le zato, da si dvakrat osmrkam povsem suh nos-zaradi nervoze ali pa zgolj iz čistega dolgočasja… Za nekoga pa so odbite stvari, če preseže samega sebe, morda celo človeštvo. Kaj se mi pri odbitosti zdi pomembno? Da ji uspe v telo naseliti vsaj kanček radosti, zadovoljstva, vedrine in občutka izjemnosti. Ne glede na njeno veličino…

  2. Veličina je itak odvisna od vsakega posameznika.
    Meni je bilo najbolj odbito, kar sva naredila v najinem odnosu, da sva šla nekoč, za obletnico poroke, brez ficka, na morje. Imela sva pašteto, doručak, kruh in pivo. (To sva pobrala doma s hladilnika)
    Dva dni ves vikend (od petka do nedelje) sva naga živela v eni visoki travi na morju. Kot robinzona. Ker naju ni blo strah, da naju bo kdo srečal naju tudi ni…
    Zdaj ti je morda jasno zakaj vedno pašteta ;).

  3. Dobra… :)
    S pašteto me pa, žal, ne morš prepričat… ti jo pa kljub temu zelo privoščim…

  4. Morda pa se nekega dne spet odločiš za odbite srvari, nikoli ne reči nikoli. Ostanejo pa prelepi, sladki spomini, imaš o čem razmišljat. Ampak bistvo je po mojem v tistih skupnih trenutkih, ki so res samo za 2, pa četudi je to v avtu, za mizo ali kjerkoli, samo da čutiš, da je trenutek namenjen samo vama, brezpogojno, govorita le drug za drugega, čutita le drug drugega, mislita le drug na drugega. To so zlati trenutki mojega življenja.

    Še vedno sanjam tudi o kakšni odbiti stvari, kakšen robinzonski kotiček iščem v svojih mislih že kar nekaj časa, ampak se bojim, da je takšen kotiček dandanes zelo težko najti:(. Sanje pa ostajajo in lepo jih je imeti. Sanjam Kamenjak, ene prelep vikend s svojim P, samo za naju.

  5. Cudovito. Ko berem kaj takega, sploh zadnji del, vem, da grem v pravo smer :) Da si želim tudi zase takega odnosa. In ko podvomim v svojo vztrajnost… mi taki dnevniki dajo moc, da “bližina in povezanost” nihata in seveda pridejo tudi časi brez “brezbrižnega izleta na morje”. Potem pa sledi en čisto preprost pogovor v avtu. In tako se svet vrti v pravo smer :) Hvala

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *