Ko ne morem več…. ja, derem se, kaj pa naj?

Pri najinem delu s starši se največkrat srečujava s končnim odzivom nemoči in obupa staršev, ki ga opisujete takole:

  • Lepo rečem 1000x in potem začnem kričati. Takrat povem vse kar ne bi želela izreči na glas in potem me je sram.
  • Ko ne morem več…. ja, derem se, kaj pa naj?
  • Tulim in šele takrat me sliši, ampak nič ne zaleže, drugič je isto.
  • Vpijem in trdo postavljam piskre pa stole. Ne vem kaj si mislijo sosedje. Vpijem vsak dan. Večkrat. Ne vem, a je gluha.
  • Vpijam in preklinjam in maham z rokami. Komaj se zadržim, da ne naredim kaj hujšega.
  • Najprej zahrulim nad tamalim in potem še nad ženo, ona bi vse nekaj na lepo reševala ampak ta mali jo itak ne šmergla. To me še bolj razkuri.

Se najdete v tej zgodbi? Jaz se. Ne verjamem, da obstaja starš, ki ga otrok nikoli ne spravi iz tira. To je nemogoče.

O tem kakšno škodo delamo s takim odzivom otroku, sebi, odnosu in vsem družinskim članom ne bi izgubljala besed. To vsi vemo in kljub temu še vedno vpijemo, grozimo ponižujemo.

Sledim vašim zgodbam in meja koliko so stari otroci, ko nas ne upoštevajo, ne slišijo, ne izpolnjujejo dogovorov se niža. 

starši to pojasnjujete s tem, da se niža spodnja meja obdobja pubertete.

Moje mnenje je, da model vzgoje, ki ga danes uporablja (večina) staršev, ne deluje več in ni primeren.

Pravzaprav sta dva modela. 

  1. Vzgoja z avtoritarnostjo in močjo. (Tako kot jaz rečem, tako bo!)
  2. Permisivni – otrok ve kaj mu paše in kaj je zanj dobro, bo že naredil.

V prvem načinu otroka v obdobju pred najstništvom z vpitjem ponižujemo, jemljemo mu občutek vrednosti, sporočamo mu, da tak kot je ne spada ravno v našo družino in posledično to vpliva na njegovo samozavest in vztrajnost.

V drugem načinu, otroku nalagamo odgovornosti, ki jih še ne zna odgovorno sprejemati, ne ve, kaj je zanj dobro (npr. da gre dovolj zgodaj spat, da se nauči uporabljati sesalec…) in potrebuje jasne meje, postavljene na način, preko stika in odnosa.

V tem načinu ‘tiči’ vsa umetnost Staršev prihodnosti, ki se sliši zelo preprosto, vendar ni. Stik in odnos sta dva dragocena bisera, ki jih zna redkokateri starš zadržati.

Kolikokrat ste vpili na otroka in si kasneje rekli, danes sem to naredil_a zadnjič?

Kolikokrat ni minilo pol ure, ko ste dejanje ponovili?

Na svetovanju sem imela očka, ki je rekel:

“To se samo odločiš, pač ne vpiješ več. Bom nehal vpiti na otroka.”

Ni mu uspelo, ker bistvo ni v odločitvi.

Raziskati moramo ozadje naše jeze, nemoči, razočaranja šele potem bomo razumeli od kje ta nemogoč odziv prihaja.

Potem moramo razviti empatijo. Do sebe, do otroka – spet cela znanost. 

Zgraditi odnos, stik, ki temelji na varnosti, zaupanju, povezanosti….

Šele potem lahko naredimo spremembo v našem odzivu in nehamo vpiti, se dreti, robantiti, kričati… ali kakorkoli vi temu rečete.

Otroci od 8 do 10 let se nam bodo morda še podredili, vendar bo to vplivalo na njihov odnos do sebe. Ne bodo se cenili, težave bodo imeli s samozavestjo in verjetno bodo zamrznili v smislu svojega odziva. 

Najstniki se nam pa velikokrat postavijo po robu s silo in z vpitjem nazaj. 

Zato je pomembno, da se starši okrepimo z znanji prej.

V obdobju, ko naš otrok začne kazati prve znake uporništva. Ne ker je postal najstnik bolj zgodaj ampak, ker nam sporoča, da on se bo pač postavil zase (kar je odlično.)

Kako se odzvati v trenutku, ko nas otrok ne upošteva, ko mu rečemo 1000X, ko vemo, da se ne bo zganil dokler ne začnemo vpiti, groziti, poniževati….

Prijavite se na BREZPLAČNI štiri tedenski spletni PROGRAM:

Veščine staršev pred-najstnikov (VSPN), (za starše otrok starih od 7 do 10 let) (VSPN)

Program bo potekal vsak petek od 8. marca do 29. marca od 18:00 do 18:45 preko spleta.

Več informacij in prijava s klikom na spodnji gumb:

Objavo lahko enostavno delite s prijatelji z enim klikom: