Moj pa že ni tak…

Včeraj smo se s prijateljico pogovarjali o tem, kako vidimo naše otroke.

Kar starši potrebujemo je, znanje, širši pogled in ščepec samorefleksije.

Kaj želim povedati?

Ljudje smo družbena bitja in zelo redke situacije so takšne, da smo enaki doma, kot v družbi, celo v različnih družbenih okoljih se vedemo različno.

Vzemimo za primer sami sebe.

Peljemo se po cesti in nekdo nas izsili, v avtu sedimo sami ali v družbi svoje družine. Naša reakcija:

»Buksl, če boš tako vozu, ne boš delč pršu.« (Agresiven odziv)

Ista situacija, v avtu sedimo mi in naši sodelavci ali sorodniki. Naša reakcija:

»Joj, joj, joj, tebi se pa nekam zelo mudi…« (Empatičen odziv)

Torej, svetujem, da najprej začnemo opazovati sebe, naš odnos do otrok ali do partnerja doma in naš odnos do otrok ali partnerja, ko smo obkroženi z drugimi ljudmi.

Spomnim se gospe Milene, ki je nekoč na terapiji rekla:

»Čepela sem za vrati in molila, da bi nekdo pozvonil in prišel na obisk. Takrat sta bila moja starša takšna, kot sem ju želela, prijazna, nasmejana, pokazala sta, da jima je mar…«

Ne potrebujemo nič drugega, kot zavedanje, da v različnih okoljih prevzemamo različne vloge.

Zato bomo lažje razumeli, da naš otrok je lahko tudi tak, kot ga kdaj opiše učitelj, sošolec, mimoidoči…

Nehajmo verjeti, da se nam nekaj ne more zgoditi (moj se ne bo napil, ne bo se neprimerno obnašal, nikoli ne bo nasilen, nespoštljiv…) ali celo, da nam otroci povejo vse.

Občutki, ki jih nosimo v sebi imajo neskončne razsežnosti. Kadar govorimo o težkih občutkih to pomeni, da so lahko tako težki, da jih ne moremo izreči ali jih niti ne znamo. Ko bi jih pa morda že izrekli, pa na drugi strani potrebujemo nekoga, ki je močan kot King Kong, da bo to lahko nosil in se odzval na način, da bo ohranil občutek varnosti.

Več se pogovarjajmo

Kaj si predstavljate, ko preberete ta ‘nasvet’?

Kaj pomeni pogovarjati se? Da mi lahko razvijemo nek globok pogovor vključuje veliko dejavnikov, ki morajo biti postavljeni ‘na svoje mesto’ preden se lahko začnemo pogovarjati.

Kako dobro poznam svojega otroka? Ali vem, kaj ima rad, kako je ime njegovim prijateljem, kaj si misli o neki stvari, kdaj sem nazadnje sedela in samo opazovala svojega otroka, kako se giblje, kako se drži, kaj rad počne… katere so teme, ki jih najpogosteje omeni. Znam opazovati in poslušati v tišini?

Ja vem, večina staršev bo rekla, da oni svojega otroka dobro poznajo, jaz imam o sebi mnenje, da sem zelo pozorna mama in si upam reči, da ogromno stvari ne vem. To ni sramotno, tako je, celo prav je tako. Spoznavamo se vse življenje.

Čustveni stik

Sama bi rekla, da pogovarjanje z otrokom ni edino bistveno, zares pomembno je, da starši ohranjamo s svojim otrokom  čustveni stik.

Kaj je to?

Čustveni stik ne prenese kazni, groženj, primerjanja, nasilja ali celo ignorance.

Čustveni stik je vez med starši (stik med mamo in očetom se razlikuje) in otrokom, ki s strani staršev nenehno sporoča tukaj sem zate, mar mi je zate. Ob tem pa se moramo odrasli znati odzivati na način, da nam otrok lahko zaupa in se z nami počuti varno.

Šele takrat se lahko med nama zgodi pogovor, ki bo prenesel tudi težke čustvene zgodbe na način, da bom jaz, kot odrasla oseba otroku opora.

Ob tem naj omenim, da so odnosi nekaj živega, nekaj kar se razvija, stagnira, raste, smeje, joče, skrije v naročje, beži stran… in mi odrasli smo odgovorni za to, kakšen odnos imamo s svojim otrokom. Ali se učimo, gradimo raziskujemo, iščemo ali pa pustimo, da je tako kot je in dovolimo, da ga preraste distanca.

Odnos se ne postara, odnos je čaroben v svoji spremenljivosti. In starši smo starši, naši otroci so otroci, dokler smo živi.

Zato rečemo: ‘Moji otroci so že odrasli.’

Kje najlažje spoznamo svojega otroka

Otroci so igrivi, ustvarjalni in radovedni. Najbolj se te njihove veščine pokažejo pri igri. Zato je pomembno, da se z njimi igramo v igrah v katerih se imajo oni dobro, da jih opazujemo, ko se igrajo z drugimi otroki. Videli bomo, da se naši otroci odzivajo drugače, ko se igrajo z nami in spet drugače izven domačega okolja. Kadar gre pri igri nekaj narobe in pride do konflikta, se ne odzivamo na način,  da ščitimo otroka za vsako ceno ampak ga učimo, da sta za spor vedno potrebna dva in da ima pri tem vsak svoj delež. Ne pogovarjamo se več, kdo je žrtev in kdo nasilnež, ne kdo je bolj kriv in kdo manj. Pogovarjamo se o tem, kaj bi otrok lahko naredil drugače, da do spora ne bi prišlo. Kadar otroka naučimo, da prepozna svoj delež, ga naučimo, da za ta delež prevzame odgovornost, brez da bi se počutil, da je nekaj naredil hudo narobne in zato ni ustrezen.

Pozabili smo na nekaj najbolj osnovnega:

Čutila

Naša ura ne odšteva več sekund, minut in ur ampak odšteva dneve.

V tem norem tekmovanju smo zanemarili bistveno, kar nas povezuje z otroki in z možnostjo, da jih čim bolj spoznamo.

To so naša čutila:

• Vid – opazujmo svojega otroka v tišini. Opazujmo, kako se giblje, njegove navade, način kako si pripravi malico, kako obuva čevlje, kako se oblači…. Samo opazujmo, v tišini, brez popravkov, brez komentarjev.
• Sluh – poslušajmo brez sodb in komentarjev, kako gleda na svet, kako se počuti, kakšno ima mnenje o nekaterih stvareh, kaj ga veseli, kaj ga jezi, kje je prestrašen, kako vidi sebe….
• Dotik – Dotik je kadar samo pobožaš, ali potrepljaš, objameš. Začuti toploto njegovega telesa. Zaznaj ali je sproščeno, napeto, toplo, hladno, mehko, varno ali zakrčeno. Odkrij dotik, ki tvojemu otroku paše. Morda ga pobožaš preden zaspi ali ko vstane, ima rad masažo ali samo objem… mogoče se izogiba in je dovolj, če ga samo nežno potrepljaš po rami…. Kadar ti dovoli stik s svojim telesom, je pomembno, da to sprejmeš v tišini in z veliko hvaležnostjo.
• Vonj – kako diši tvoj otrok? Poznaš vonj njegovega odraščanja? Ga lahko sprejmeš kot del njega in njegove zgodbe? Te moti? Mu znaš na nežen način sporočiti, naj se stušira ali te raznese od nestrpnosti, ko zaznaš ta vonj? Se spomniš kako je dišal, ko je bil dojenček? Kako je dišal, ko je na igrišču, kot malček, pritekel k tebi?
• Okus – čutilo, s katerim lahko zaznavamo, šele ko imamo nekaj v ustih. Pa vendar, ste kdaj opazili, da tudi vonj, ki ga vdihnemo skozi nos povzroča okus v ustih. Učimo se zavestnega zaznavanja svojih čutil.
• Šesti čut – to je čutilo, ki ga starši zaznavamo s srcem. Pri tem čutilu moramo paziti, da ne ustvarjamo lastnih občutkov, ki jih potem lepimo na svoje otroke. Vse, kar do nas pride v tej obliki, moramo skrbno preverjati. Šesti čut zlahka prevarajo strah, občutki krivde in negotovost, zato zahteva visok nivo zavedanja.

Učenje za življenje

Otroci se učijo veščin, ki jih potrebujejo za življenje, iz izkušenj.

Življenje nima knjige z napotki, pravili in navodili za uporabo, kjer bi se lahko naučili za odlično oceno in srečno živeli do konca svojih dni.

Otroci potrebujejo nas starše, ki nas opazujejo v odnosih do drugih in še posebej v odnosu do bližnjih (partnerja, nas samih, naših bratov sester, starih staršev), učitelje in druge odrasle, ki lahko postanejo njihovi vzorniki in seveda celotne družbe.

Na tak način se preko sebe, svojih občutkov naučijo, kaj je ‘prav’ in kaj ‘narobe’, izbirajo svoja vedenja, prijatelje in okolje v katerem lahko prepoznajo sebe in svoj način življenja.

Moj pa že ni tak

Izkušnje, situacije, najstniška eksperimentiranja, naše otroke lahko pripeljejo v situacije, ki nam vzamejo sapo in prvi vzgib je vzgib zanikanja.

Pomembno je, da se starši, v trenutku, ko si želimo prikriti ali popraviti otrokovo napako, vprašamo ali je to zares najboljše za našega otroka, kaj se bo s tem, ko bomo mi naredili namesto njega, naučil?

S tem, ko mi prevzamemo odgovornost, njemu odvzamemo izkušnjo posledice in občutek, da se sooči sam s svojimi občutki, ki so velikokrat tudi težki in neprijetni. Vendar je ravno stik s posledicami in občutki tisti, ki našemu otroku omogoča stik s sabo in učenje empatije.

In ne tvoj otrok zares ni tak, niti moj. Dejstvo pa je, da lahko v trenutku tak postane.

Dejstvo je, da se v njegovem svetu lahko nekaj zlomi, prelomi, uniči, postane nevzdržno.

Take trenutke pa lahko starši ujamemo samo takrat, ko smo z otrokom čustveno povezani, ko z njim preživljamo čas (ki ni čas, ko delamo domače naloge) in ko ga opazujemo, kako ‘potuje’ skozi svoje izzive, ki mu jih prinaša življenje.

Se želiš učiti novih veščin?

Pridruži se nam v ▶️ SKUPNOSTI STARŠEV NAJSTNIKOV – SKULAM  ◀️