Zadnje čase imam ogromno dela z mojo mami.
Še ena stvar, ki nas je niso učili. Kako se tako hitro pripravljati na spremembe v življenjskih obdobjih.
Najstništvo in potrebe najstnikov, obdobje menopavze in moje potrebe v tem obdobju, ostareli starši in njihove potrebe. Že prebrati je težko, kaj šele doživljati.
Potem se zgodi nekaj noro dobrega. Otroci odrastejo, jaz si oddahnem za sekundo, dve, tri…
Zvoni telefon. Mami je. Mami s svojimi strahovi, svojimi potrebami, svojimi prepričanji, svojimi travmami, svojimi neomajnimi zahtevami. Mami, ki nima nikogar več, razen naju s sestro in pričakuje, da bova zamašili vso njeno praznino.
Vse v meni se upira. Vse kriči. Ne zmorem. Ne zmorem več. Toliko kot dajem od sebe je maximum.
Sprehajam se po vrtu, ki je sedaj moj. Nekoč je bil njen. Vzoren vrt, lepo obdelan. Prej in tudi danes.
Hodim mimo grmov, ki se bohotijo na vsakem koraku in od obilja plodov povešajo veje. Načrtno gledam stran. Nočem, da se mi spet zavrtijo filmi. Žalost preglasi ves upor, zgodbe planejo v možgane, kot množica pobesnelih ljudi, ki se naslanja na razmajana vrata in ob vsem pritisku hitro popustijo.
Vidim se, stara sem pet let, z ogromnim piskrom pred sabo, manjša od grma in ga obiram. Ribez.
Na sebi imam modro pikasto oblekico in lase spletene v dve kiti. Pri drugem grmu stoji sestra, ki se mrko drži ampak je vedno pridna in tiho. Zaprta v svoj svet zgodb in fantazij.
(Včasih sem jo sovražila, ker sem imela občutek, da se dela kot da me ni. S svojo pridnostjo je vedno pobasala aplavz. Danes vem, da je bila samo prestrašena.)
Drobne rokice segajo po malih jagodah in jih spuščajo v posodo. Brez strasti in upanja, da bo posoda kdaj polna.
Spominjam se materinih besed:
»Pohiti! Jagode ti padajo na tla. Več imaš na tleh kot v loncu. Pa obiraj natančno, grm mora biti prazen, poglej tvojo sestro, kako je natančna. Ko boš velika boš morala nahraniti svojo družino, če se ne boš naučila, bodo ob tebi vsi pomrli od lakote. Dokler posoda ne bo polna ne greš nikamor…«
Dovolj, dovolj je!
Stara sem čez 50 in še vedno me preganjajo ti stavki, še vedno sovražim vse kar ima male jagode…
Ribez ponujam vsakemu, ki se sprehodi mimo. Jej trgaj , poberi odnesi…
Stojim sredi travnika, pred mano štirje grmi polni ribeza in sem popolnoma okamnela.
Začutim dotik na obrazu in se zdrznem. Albert je prišel mimo in me je pobožal. Prihajam z drugega sveta. On pozna te zgodbe. Nasmehne se mi in tokrat se mi zdi ta nasmeh tako zdravilen, tako mehak, dobrodošel. Priletel je naravnost v brezno moje bolečine.
Nimam moči, da bi mu nasmeh vrnila. Opazujem ga, kako sproščeno in lahkotno je prinesel košarico in brez nekih dram lepo trga jagode. Primerjam mene in mojo naravnanost in njegovo naravnanost .
Iz mene kar izletijo besede: »Jaz sem kot en invalid. Še iz navadnega ribeza naredim dramo.«
Mirno me pogleda in reče: »Saj je v redu. Lahko pa prideš k meni in bova nabirala skupaj. Saj ni tako hudo.«
Moja mala me vleče nazaj in mi dopoveduje, da tega res nočem. Jaz ta velika, Albertova žena pa si mislim, zakaj pa ne bi še ribeza obrala skupaj, saj vse počneva skupaj. Šla sem po posodo in začela. Na svoj način. Za sabo sem puščala jagode, ki jih nisem dosegla, ali na katere nisem bila pozorna, padale so mi tudi na tla. Albert je bil ob meni, pobral je, kar sem pustila, tisto kar je na tleh pa pravi, da je za ptičke….
Čutila sem, kako se moje telo počuti bolje, kako se zdravi.
Partner in njegov odziv je lahko čudežno zdravilo za naše stare rane. Znati moramo deliti in poslušati te zgodbe.
V tem primeru, sem z novo prijetno izkušnjo začela spreminjati moj odnos do nabiranja jagodičevja, moj odnos do sebe in seveda ponovno gradila še močnejšo vez v partnerskem odnosu.