Kadar grem na sprehod, običajno vzamem psa in grem v naravo. Moram povedati, da tam zelo težko srečam starše z majhnimi otroki. Glede na to, da sem imela štiri male nadebudneže, mi to včasih tudi paše.
Seveda je popolnoma nasprotno v nakupovalnih centrih. Tam jih kar mrgoli. Nesrečni, preveč oblečeni in pobesneli otroci v nakupovalnih centrih, niso nobena redkost.
Starši se z njihovim besom in upornostjo, ko imajo vsega dovolj ubadajo na različne ‘prijazne’ načine, dopovedujejo jim kako je to nujno, da so tam, tlačijo jih v vozičke ali vlačijo za sabo. (Kdaj je kdo tudi iskren in se mu odpelje – ampak to je pri nas že nasilje in je prepovedano!)
V gozdu je preveč nevarno, tam so klopi, na zraku tudi, ker je onesnažen. Nikogar pa ne moti prenatrpanost nakupovalnih centrov, bacili, bakterije in druge mikro zveri, ki se obešajo po ročajih vozičkov za katere se uporno držijo naši malčki.
Tako včasih, še posebno za praznike, ne vemo ali smo prišli v norišnico, lunapark ali je to morda res nakupovalni center.
Ne dolgo nazaj, v obdobju, ko še nismo vedeli ali se je zima že končala ali se je začelo poletje (o pomladi ni bilo ne duha ne sluha), sem se usedla na eno kavo, sama, da v miru ocenim to rjovenje in bezljanje. Najprej sem ugotovila, da moram biti hvaležna. Hvaležnost je moja osnovna misel. Hvaležna, ker je v času, ko so bili najini mulci majhni obstajala samo Ikea v Grazu, kamor smo šli 1x na leto. Tam sva oddala otroke v igralnico z vzgojiteljico in srečna skakljala po štacuni, ob tem, da nisva mogla verjeti, da imava vse štiri roke prazne. Mlada in brez denarja, nisva potrebovala vozička. Tja sva šla samo ‘na izlet’, sanjat kaj bova nekoč imela. Vsake toliko sva se usedla na kašen fotelj, kavč, posteljo in z zaprtimi očmi doživljala občutek, ki ga bova nekoč prinesla v najin dom.
Potem sva šla po otroke in naš svet je bila mala trgovinica v naselju, kjer so prodajali osnovna živila. Toliko smo si lahko privoščili in bilo je predvsem dovolj. Dovolj za našo pamet in naše duševno zdravje. Res sem hvaležna. Ne morem obsojati današnjih staršev, ker jaz ne vem, kakšna mama bi bila, če bi imela na voljo več nakupovalnih centrov, kot gmajne.
Samo dragi starši, ni prepovedano uporabljati zdrave pameti.
Na nakupovalnih centrih je običajno nalepka, da vanje ne smete s psom, jaz bi dala na vrata še tisto z otrokom. Nakupovalni centri škodijo odnosom. Saj veste, tja gremo dobro razpoloženi, srečni… pomirjamo naš preživetveni nagon. Kupili bomo pijačo in jedačo, ob tem se naše telo avtomatsko odziva s srečo. Nato vstopimo z našim otrokom ali dvema ali tremi…. Njihove roke se pri priči podaljšajo za približno 3 metre, oči postanejo kot dva koluta kroga sreče in v vsakem razdelku je druga stvar, ki si jo malček želi. Mi začnemo preusmerjati pozornost: ‘Poglej tetico na blagajni, huda bo če se boš tako obnašala! Vidiš tistega strica v uniformi? To je varnostnik! Ima pištolo! On je tukaj za poredne otroke!’
Zdaj tiste tri metrske roke, ki so prej samo segale po stvareh , začnejo grozljivo udrihati po zraku, te ogromne oči pa še malo bolj izstopijo. Naš nakupovalni center se je spremenil v hišo groze. V pekel. Kajti tam je vroče kot v peklu. Ker še ne vemo, da je skoraj poletje, zima pa ni končana imamo otroka v kapi in bundi, sami imamo na sebi plašč… nervoza narašča.
Potem pridemo domov, z razočaranim otrokom, ker nič ni dobil. Ali ker je dobil in ga tisto ne zanima več. S pobesnelim partnerjem, ki renči na nas in na otroka Roko na srce, mi nismo nič boljši.
In če imamo smolo, da je to sobota, točno vemo kakšen vikend nas čaka.
Da se vrnem tja, na kavo. Sedim in opazujem, kaj se dogaja, kako ljudje to prenašajo. Nato zasliši jok, grozljiv jok. Tisti jok, ko misliš, da se bo otrok zadušil, ker ne more več zajeti sape.
Iz trgovine pride mama z vozičkom. Ta voziček ima pripeto tisto plastično prevleko (se opravičujem, ne vem kako se tistemu strokovno reče). Mama jo odpne. Ven potegne okoli dva meseca starega dojenčka. Bil je čisto mali mali, oblečen v kombinezonček, zimski in kapo in volnene zokne.
Stiskalo me je v duši. Ali lahko grem k mami in ji rečem: ‘Gospa, slecite ga in bo takoj bolje, vroče mu je.’ Ali pa se me to ne tiče in se ne smem vtikati v to kaj počnejo drugi? Ali pa morda res ne vedo, ne zanjo? Bi jim moral to kdo povedati ali ne?
Druga zgodba pa je iz urbanega mestnega okolja. Redko hodim v mesto peš, ampak kadar hodim, se mi vedno kaj zanimivega pripeti.
Držužinica. Dojenček, nekaj mesečni v vozičku, ki ga šofira mami. Štiriletnik v vozičku, ki ga šofira oči.
Prepričana sem, da štiriletnik lahko povsem normalno prehodi razdaljo skozi naše mesto. Niti avtomobilov ni, tako, da je v največji možni varnosti. Ampak ta se pelje v vozičku. Kot kralj. Potem reče nekaj, kar bi verjetno rekel vsak radoveden štiriletnik: ‘Ven bi šel!’ In dobi odgovor: ‘ Poglej tvoj mali bratec se tudi pelje, bodi priden, tvoj bratec je tudi priden.’ Mali se vda, se zdolgočaseno nasloni, gleda roke, dela grimase in se sprijazni s tem, da je majhen.
V neki drugi zgodbi bi rekli starši: ‘Ti boš šel peš. Ker si že velik. Mali bratec te bo opazoval in zato bo tudi nekega dne hodil sam.’ Veliki brat bo postal vzornik, ker bo nato ponosen. In ne samo vzornik. Postal bo samostojen otrok, ki se bo rad učil skrbeti zase.
Odločite se kakšnega otroka želite imeti. Potem ravnajte v skladu s tem.