V DOBREM IN SLABEM

(Zgodba o povezanosti)

Pred 35 leti sva se poročila in si obljubila marsikaj. Zaupala sva si. Nihče ni imel nobenega namena drugemu narediti kaj slabega.

Pa vendar so se takšne stvari začele dogajati.

Prepiri za nepomembne stvari, so se razvili do neslutenih meja in izrekla sva si marsikaj, razmišljala marsikaj.

Če bi mi pred poroko kdo rekel, kakšne misli bom imela o mojem možu, bi mu zamerila do smrti.

Imela sem jih, grozne misli, izrekla sem veliko zelo bolečih stvari in če sem čisto iskrena, tudi naredila sem marsikaj, kar ni bilo ravno v moj ponos.

Ko sem izrekla obljubo, da bom možu na voljo v dobrem in slabem, pojma nisem imela, kaj to pomeni. Mislila sem si: »Tisti čaj mu bom pa že skuhala, ko ga bo bolelo grlo.«

Partnerski odnos - slika

Nihče mi ni povedal, da v odnosu pride do nestrinjanj, nihče mi ni povedal, da mojemu Albertu enkrat ne bo všeč, kako razmišljam o kakšnih stvareh. Nihče mi ni povedal, da tudi jaz ne bom vedno njega videla, kot princa na belem konju.

(Pravzaprav, ne bi pomagalo, če bi mi kdo povedal. Itak mu ne bi verjela. Ker pri meni je bilo drugače. Pri meni je bilo popolno. Meni, nama se to ne bo zgodilo.)

Zgodilo se je, tako kot se zgodi večini, ki misli, da je odnos večen, samoumeven, da ga ni treba negovati.

Najprej so se dogajala mala nestrinjanja, tista v stilu ali je juha premalo slana. Potem se je bilo treba pogovarjati, kako bova porabila denar, kje bova živela, služba, kariera, čas… in nato so prišli še otroci. Prvi, drugi, tretji in četrti. Včasih je bilo neznosno naporno. Renčanje, kisli obrazi, skrita jeza (da otroci ne bi opazili…), tišina, umik.

Z vmesnimi ‘dobrimi’ dnevi, ki so postajali redkost je odnos postajal naporen. Ali je eden od naju popustil, da je bil mir ali pa je bil konflikt. Albert se je umikal, jaz sem z neizmerno voljo rinila za njim.

Bolj sem jaz rinila, bolj se je on umikal. Začarana kombinacija.

Opazovala sem druge pare in dobivala občutek, da sva res zafrknila. Albertu se je dogajalo podobno.

Poznate?

Ali veste, kaj me danes najbolj razžalosti. Da se nisva ustavila prej. Čakala sva tako dolgo, da sva pred sabo gledala pogorišče, v katerem se je cvrl najin odnos.

Potem sva morala nekaj narediti z občutkom, da imaš partnerja neskončno rad, vendar ne moreš biti z njim.

Začela sva raziskovati najin odnos. Začela sva se učiti, skušati razumeti, kaj je to navezanost, občutek bližine, občutek varnosti. Hodila sva na terapije, na delavnice, na izobraževanja in se počasi vračala nazaj. Najprej vsak k sebi, potem nazaj v odnos.

Odnos je kot živo bitje, ki ga ustvarjata dve osebi. Zanj je treba skrbeti, ga negovati, nežno in z veliko empatije.

Kaj sem potrebovala, da sem lahko spustila jezo, ki se je nakopičila v meni?

Morala sem razumeti, kaj to jezo poganja. Kateri občutki so skriti pod njo. Nekaj, kar je bilo najtežje… morala sem priznati, da imam v odnosu enak delež, kot Albert. Da ni on tisti, ki je kriv, slab…

Morala sem zbrati pogum, poslušati njegovo zgodbo, stopiti v njegove čevlje in v svojem telesu začutiti, kako se on počuti. V nekem trenutku je prišel tisti grozljiv občutek, da mu jaz ne želim pritiskati na te bolečine, preveč mi pomeni, preveč ga imam rada!

To ni tako preprosto. Deliti ranljiva čustva, deliti s partnerjem svoje najbolj skrite in intimne zgodbe, ki so povezane z najbolj ranljivimi občutki. To je ogromen korak na poti vrnitve v bližino.

Na tej poti je bilo porabljenih veliko robcev. Hvaležna sem za vsako solzo, za vsak korak. Hvaležna sem, za tisti občutek olajšanja, ko sem začutila, da se Albert na svoji poti umikanja počasi vrača nazaj v odnos.

Tako je bilo leta nazaj.

Kaj je danes drugače?

Še vedno sva različna in še vedno imava konflikte.

Drugače je to, da se zavedava, da oba poganjava to rušilno kolo, da sodelujeva pri nečem, kar naju bo odtujilo. Zato se znava ustaviti. Poznava načine, kjer se lahko poveževa klub temu, da je v zraku napetost.

Ceniva navezanost in sva zanjo hvaležna.

Bistveno drugače je seveda to, da imam jaz občutek, da me Albert večkrat sliši in upošteva moje občutke. Verjetno zato, ker znam govoriti o svojih potrebah.

Imava občutek, da nama je mar drug za drugega.

Imam ramo na katero se lahko naslonim.

Čutim, da nekam pripadam in sem za to pripadnost iz srca hvaležna.

Sprejemava se takšna kot sva in se ne trudiva več, da bi drug drugega spreminjala.

Rada bi poudarila, kako pomembno je da redno delamo na odnosih. Odnos s sabo in s svojimi bližnjimi je tisto, kar nam bogati, lahko pa tudi uničuje vsakodnevno počutje.

Odnosi z bližnjimi vplivajo na naše splošno razpoloženje in kar je najbolj pomembno, vplivajo tudi na naše psihično in fizično zdravje.

Zato vam polagam na srce, učite se, raziskujte, razvijajte se in vlagajte vase in v vaše odnose, saj je to konec koncev vse, kar zares imate.

Z Albertom sva v najin odnos vložila ogromno časa in tudi denarja. In ni nama žal. Ena izmed najbolj dragocenih stvari je bila delavnica Poveži se z menoj, ki sva se jo udeležila na Kostariki.

Delavnica naju je opremila z znanji in tehnikami, ki jih dnevno uporabljava za krepitev odnosa. Vam ni treba prepotovati pol sveta, da se tega naučite. Z Albertom sva se odločila, da bova znanja in tehnike s te delavnice, predstavila tudi v Sloveniji.

Pripravila sva vikend delavnico, Poveži se z menoj, za pare, ki želijo svoj odnos izboljšati, okrepiti in ga popeljati na naslednji nivo.

več o delavnici si lahko preberete tukaj