Spodbudni nagovor proti strahu in tesnobi med ljudmi

Spoštovani vsi, ki skupaj delimo ta čas in vzdušje tega časa. Ob pojavu koronavirusa se je ustvarilo vzdušje, ki ga v resnici soustvarjamo tudi sami. Eno plat predstavljajo biološka dejstva, ki so povezana z delovanjem neznanega novega virusa na človeško telo. Drugo pa so človeški odzivi, ki se ob tem dogajajo. O tem bi rad spregovoril. O ohranjanju zdravega mentalnega okolja, ki ga potrebujemo. O tem, da imunski sistem ohranjamo, rušimo ali krepimo tudi z medsebojnimi odnosi. Čustva urejajo naša vedenja, s čustvi komuniciramo med ljudmi in čustva vplivajo tudi na naše telesno počutje. Lahko rečemo, da so čustvena stanja valuta, s katero vplivamo tako na druge kot na sebe. S svojimi razpoloženji tako lahko pomagamo umirjati, lahko pa spodbujamo razburjenje, slabo voljo, strah, tesnobo, paniko in tako naprej. Poglejmo nekaj konkretnih možnosti, ki jih imamo v tem času širjenja strahu in zaskrbljenosti v svetu. Najprej ne zastrupljajmo sebe s filmi, ki jih vrtimo na podlagi informacij, ki jih spremljamo in prihajajo do nas. Namreč, informacije lahko predelujemo na različne načine. Način, ki nam ne koristi in nam povzroča več stresa so misli, s katerimi otežujemo svoje počutje.

Ali vrtimo katastrofične filme? Ali delamo drame? Ali iščemo krivce? Ali se jezimo? Ali se predajamo malodušju in brezupu? Ali smo ohromeli? Ali napovedujemo črno prihodnost? Ali nas je strah? Ali nas zajema panika? Ali spremljamo novice, v katerih se širi strah? Ali spremljamo novice, ki napovedujejo katastrofo? Ali spremljamo novice, v katerih so napovedi črnoglede? Ali sprejemamo vzdušje, ki v nas ustvarja zmedo in ruši naše notranje ravnotežje? Vsi ti načini vplivajo na našo naravnanost uma, na naš mindset. Vse misli, ki jih sprejemamo in jih predelujemo v sebi, vplivajo na naše razpoloženje in jih tudi širimo naprej med ljudi, s katerimi smo v stiku. Zdaj bomo v stiku z najbližjimi, s katerimi nam navadno še posebej manjka zavedanja o tem, kako z razpoloženjem vplivamo drug na drugega. Lahko izberemo, kakšno vzdušje bomo ustvarjali in soustvarjali med bližnjimi v teh dneh. Lahko zavestno ustavimo vedenja, iz katerih odseva nestrpnost do situacije, sistema, drugih; kritiziranje in pritoževanje nad stanjem, v katerem smo, nerganje, grajanje, poniževanje drugih, sramotenje drugih, primerjanje z drugimi, grožnje in ustrahovanje, kaznovanje, ignoriranje drugih, neupoštevanje občutkov pri drugih, boj na moč z drugimi, zatiranje drugih, umikanje iz odnosov z bližnjimi.

Lahko se zavestno odločimo, da bomo med bližnje prinašali skrbnost, prijaznost, vzdušje upanja, vzdušje stabilnosti, vzdušje iz katerega izhaja občutek, da nam je mar drug za drugega, vzdušje, v katerem sporočamo, da bomo poskrbeli drug za drugega, da smo na voljo in da se drugi lahko zanesejo na nas. 

Poglejte, z virusom prihaja stanje, v katerem oboleli potrebujejo nego, potrebujejo skrb. Vsi smo lahko v tem položaju, zato je res pomembno, da si drug drugemu dajemo občutek varnosti. To stanje v naših občutkih nagovarja potrebo po tem, da bomo poskrbeli drug za drugega. Ja, vse, kar vodi do tega, je lahko zdravilno, nas pomirja, zmanjšuje strah in paniko. Lahko se borimo tudi v sebi, z naravnanostjo dobrega upanja. Lahko pa tudi sprejmemo smisel varnega ravnanja. Virusa ne vidimo, virus je nov, je nekaj nepoznanega, ne poznamo zanesljivih znakov okužbe, inkubacijska doba je lahko različna. Ima smisel, da smo raje bolj kot pa premalo previdni. In, smo seveda do tega odgovorni in nismo brezbrižni. Izolacija ima smisel, poskrbimo najprej zase, da se zaščitimo, ne izpostavljajmo se po nepotrebnem možnim okužbam, ne izpostavljajmo drugih, da bi se lahko okužili.