STARŠI, SRAM in ODGOVORNOST
Danes zjutraj, ko sem se prebudila, sem poslušala najino zvočno knjigo Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.
Seveda jo je čisto drugače poslušati sedaj, ko so otroci odrasli, samostojni in je večina zgodb
iz knjige ostala samo izkušnja.
Za njih in za naju z Albertom.
Očitno se zjutraj moji možgani še niso dovolj aktivirali in me je energija potopila tja. V
zgodbe, v življenje nekaj let nazaj.
Betka in Sašo sta knjigo prebrala zelo doživeto. Hvaležna sem, da smo pomembne dele knjige
predebatirali. Pomen stavkov določa tudi intonacija, pravilen naglas in zaključek stavka.
Hvaležna sem jima, da sta delo jemala resno, srčno in predano. So bili stavki, ki sta jih
ponovila tudi desetkrat, če je bilo treba. Vsi smo želeli, da vsebina z intonacijo pri poslušalcu
doseže svoj namen.
Danes zjutraj me je vsa ta energija zvočne knjige, popeljala nazaj v občutke, ki sem jih takrat
doživljala, kot, da bodo trajali večno. Kot mamo so me takrat izčrpavali in me prebujali sredi
noči.
Strah, nemoč, tesnoba, skrb, osamljenost, žalost, zgubljenost, včasih obup….
Seveda ti občutki niso bili prisotni ves čas.
Bili so tudi tisti prijetni občutki. Veselje, zmage, radost, zaupanje, sodelovanje, podpora…
Zanimivo je to, da težke občutke doživljamo veliko bolj intenzivno in težki občutki dajejo
vedno pridih neskončnosti. Občutiti je, kot da se nikoli ne bodo končali, kot konec sveta, kot
en velik ne zaceljiv zlom. Težki so, ker bolijo.
Z moje perspektive se te bolečine ne da opisati. Vem samo, da je hudo, težko, včasih
neznosno.
Odgovornost staršev ali bodo in kako bodo odrasli svoje otroke je včasih precenjena,
moramo se zavedati, da nismo odgovorni za vsak otrokov dih in za vsako njegovo doživljanje.
Odgovorni smo zase, odgovorni smo za svoja vedenja s katerimi se otroku odzivamo.
Če danes še vedno vztrajamo v starih načinih kaznovanja, groženj in discipliniranja smo
odgovorni za to, da ne pogledamo malo okoli sebe, se ne učimo novih stvari, vztrajamo v
svojem velepomembnem EGU, ki bo kot koklja čepel na naših starih prepričanjih.
Ob tem pa začudeno gledamo, kaj se dogaja z našim odraščajočim otrokom, zakaj nas ne
upošteva, kako to, da nam nič več ne pove, pa smeje se tudi samo še s svojimi prijatelji, dol
mu visi za njegovo prihodnost (to je naša razlaga), vsaj tako kažejo njegovi rezultati, mirno
zaspi in se mirno zbudi (mi ga tako vidimo), med tem, ko mi trepetamo od groze. Kako to?
Zgodbe v knjigi in njihova razlaga so narejene tako, da vas pripeljejo do aha momentov, kjer
lahko vidite, kaj je učenje otroka za življenje, učenje vrednot (jaz imam namesto vzgoje veliko
raje izraze učenje, mentorstvo ali spremljanje)) ali kaj je discipliniranje s kaznijo, grožnjami
in avtoritarnostjo.
Odrasli smo tudi odgovorni za sram. To, da je nas sram, kako se otrok v obdobju odraščanja
razvija (tudi skozi napake in samosvojost), da je nas sram za njegove rezultate, dejanja, misli
in kar je najhuje, da nas je sram, da bi iskali nova znanja in podporo, ker bodo potem drugi
mislili, da je z nami nekaj narobe, je neodgovorno in sebično. V tem primeru mislimo samo
nase, naš ego je velik do neba in smo še svetlobna leta od ideje, ki jo imamo ves čas na
jeziku, da svojemu otroku želimo najboljše.
Dobra novica je, da se starši v tem lahko razvijamo, to je pravzaprav naša naloga, ko
postanemo starši in tega ne rabimo početi sami.
Popolnoma naravno je, da hodimo v razne tečaje, prebiramo knjige o tem kako ravnati z
dojenčkom, kaj so njegove razvojne potrebe, kako uporabiti različne načine za tolažbo, kako
se odzivati, da se bo malček počutil varno…
Potem pa ta otrok postane najstnik in namesto, da bi se vedli poponoma enako, ker tudi
najstništvo ima svoja razvojna obdobja, najstniki svoje potrebe, tudi oni zelo potrebujejo
odziv, da bi se počutili varno… No namesto tega, da bi se posvetili njemu, damo fokus nase in
se ukvarjamo s svojimi občutki sramu, nemoči, zgubljenosti…
Vse kar piše zgoraj je moja/najina zgodba. Z Albertom sva šla čez to. Odkrila sva neskončno
momentov, kako se nam to zgodi. Odkrila sva tudi načine, kako ohranjati zdravo povezanost
in stik z najstnikom.
O tem ozaveščava starše v knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo in v najini Skupnosti
staršev najstnikov.
Da se vrnem na začetek, knjiga vas popelje v vaše občutke, morda je zvočna knjiga v tem celo
boljša od tiskane. Pomaga vam najti vaše šibke in boleče točke v odnosu z vašim otrokom in
kar je najbolj dragoceno, pomaga vam, da te točke prepoznate, razumete in jih zacelite.
Zaupam vam samo še to:
Ni zgodbe, ki se ne bi zgodila vsakemu od nas. Prihajajo sicer v različnih preoblekah ampak
prihajajo. To ne pomeni, da smo slabi starši. Pomeni, da smo starši.
Ko začnemo delati na sebi, postanemo dovolj dobri straši.
Najboljša mama in najboljši oče je mit.
Kaj pomeni delo na sebi?
Delo na sebi je način življenja. To pomeni, da sem v stiku s sabo. Namesto drugim, sebi
postavljam vprašanja. Raziskujem, kaj mojemu telesu daje čustveno in mentalno ravnovesje,
sem radovedna in odprta za izkušnje drugih, sama delim svoje izkušnje, čeprav je včasih
težko, dajem si tudi stvari, ki jih imam rada in mi pašejo in sem ljubeča do časa, ki ga imam,
skrbim za odnose, ki so mi pomembni, tako, da ves čas zavestno opazujem svoj delež, ki ga
imam v teh odnosih..
Včasih se seveda zgodi, da pademo na celi črti. To je naravno, sploh, ko imamo orodja in
načine, da se lahko poberemo.
Dovolite mi, da vas povabim k poslušanju.
Knjigo dobite po teh korakih
1. Korak – Naložiš mobilno aplikacijo Audibook (greš v play store in jo tam poiščeš).
2. Korak – Se prijaviš z e naslovom in geslom, ki si ga zapomniš.
3. Korak – poiščeš knjigo.
4. Korak – poslušaš brezplačni vzorec, da se prepričaš, da je knjiga vrhunska.
5. Korak – knjigo kupiš ali si jo sposodiš.
6. Korak – poslušaš.
???? Vesela bom, če mi napišete, kako ste doživljali poslušanje te knjige.
Zvočni priročnik za starše Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, je namenjen vsem
otrokom tega sveta. Ker si zaslužijo lepši svet.