Dvorana nad Kavarno Veronika v Kamniku v petek zvečer, v prostoru je postavljena razstava oblačilne kulture v sklopu prireditev Dnevi narodnih noš, z naslovom »Spremembe oblačenja v sliki, obleki in preobleki«. Prostor je nabit s sporočili preteklosti. Zunaj pozno poletni večer, na ulicah je še polno vrveža mladine.

Ljudje prihajajo na prvo Okrepčevalnico po počitnicah. Večinoma v parih, nekaj tudi posameznikov. Zmanjkuje pripravljenih stolov, na koncu nas je v krogu zbranih 36. Ponovno podiramo rekorde glede udeležbe. Prav tako je neverjetno, da dogajanje že tretje leto pritegne nespremenjeno število ljudi. Vsak mesec! To je kamniška znamenitost in senzacija, o kateri ne govorimo naokrog, hkrati pa je to nekaj, kar nam zavidajo povsod po Sloveniji. Pa tudi izven Slovenije, ko o tem pripovedujeva na strokovnih srečanjih.

V tišini velikega pričakovanja in v vzdušju zaupanja in varnosti se zberemo v krogu, s spoštljivostjo do vsakega udeleženca. Prihajamo s svojimi vprašanji in svojimi hrepenenji, z izkušnjami in dobrimi upi. O Okrepčevalnici se govori in vedno pride kdo iz povsem drugih koncev; udeleženci so že prišli tudi iz Sežane in drugih krajev Primorske, iz Celja in Koroške, iz Notranjske in oddaljenih koncev Poljanske doline.

Učimo se poslušanja drugih, sprejemanja različnosti, iščemo smisel v pripovedih drugih. To vodi do medsebojenga razumevanja. Vsaka zgodba drugega ima sporočilo tudi zame. Kar delimo v skupnem krogu, ustvarja prostor povezanosti.

Okrepčealnico izvajamo s pomočjo in podporo Občine Kamnik, LAS. Ko ob dogajanju na Okrepčevalnici berem zgodbe na temo kamniškega župana, očitkov mobinga, mnenja in komentarje, pomislim na podobnosti iz profesionalnega dela z odnosi. Zasledil sem štiri izjave za javnost, štirih protagonistov, štirih različnih svetov, v dinamiki medsebojnega nerazumevanja. Z zelo jasno prepoznavnimi zadržanimi močnimi čustvi. To so povsem identična izhodišča kot v partnerskih ali družinskih bojih in zatikih. Kar se učimo na Okrepčevalnici je ravnanje s čustvi na način sprejemanja in ohranjanja različnosti. Tako zelo sem pomislil, kako imam orodja in znanje, da bi lahko prispeval k pomiritvi močnih čustev in posledično k večji funkcionalnosti v odnosih na ravni, ki odloča tudi o naši lokalni usodi. Zlasti pri ustvarjanju klime, v kateri ljudje delujejo in si zaradi zatikov v odnosih otežujejo kakovost življenja. Tehnika poslušanja, validacije in empatije je rešilna bilka, ki jo sam uporabljam in jo lahko ponudim kot preizkušen ter delujoč pristop, res povsem drugačen od uveljavljenega javnega diskurza, vendar z učinki medsebojnega razumevanja na dolgi rok.

Ali je to zgodba kovačeve kobile?