Ponedeljek.
Zvoni budilka, vstanem, se uredim, spotoma kuham kavo in budim otroka. Vsakič, ko se vrnem v njegovo sobo, je obrnjen v drugo stran in ne kaže nobenih znakov, da namerava vstati.
Bujenje vedno začnem v istem vrstnem redu. Pravzaprav vedno kadar želim, da on nekaj naredi, uporabim ta vrstni red. Sama mu pravim Ubijalski vrstni red. Ko se začne odvijati, točno vem, kako se bo končalo.
Koraki gredo takole:
- korak – Prijazna sem in tej prijaznosti dodam ščepec veselja.
- korak – Še vedno sem prijazna, dodam ščepec strogosti in na koncu stavka besedo prosim.
- korak – postajam nestrpna, to pomeni, da prijaznemu stavku dodam še: Zadnjič ti rečem ali kolikokrat bom še… ali nisem tvoja budilka ali vseeno mi je če zamudiš. 3. korak je poseben po tem, da nič od tega, kar izrečem, ni res.
- korak – prijaznost nadomesti nemoč, ki jo izražam z vpitjem, ki je začinjeno s praznimi obljubami, kaj vse mu bom naredila (grožnje).
- korak – vrnem se na prvi korak in tako do onemoglosti.
Ne vem, kaj se zgodi, da Mark končno vstane se uredi in privleče do avta. Zadnje sekunde. Odložim ga pred šolo. Ko stopi iz avta, se razjočem in črna maskara mi dere po licih kot hudournik.
Obupana sem in utrujena. Kateri dan je danes? Sranje, šele ponedeljek. Kako bom preživela teden?
V službi grem najprej v WC, da popravim estetsko katastrofo na mojem obrazu in spotoma ugotovim, da imam na ovratniku velik črn flek. Moja solzna reka se je verjetno izlivala natanko v moj ovratnik.
Obupana v predalu pisalne mize najdem svilen šal, ki ne gre skupaj z ničemer, kar imam na sebi, ampak jebi ga, edina možna rešitev.
V sebi vrtim filme, kako se to dogaja, ker je Mark len, ker me ne upošteva, ker mu je vseeno… ves čas se ubadam s tem, kako mu bom vrnila.
Ko pridem domov, se je on že zdavnaj vrnil iz šole, brez posebnega pozdrava se zakadim vanj, mu izpulim telefon, se maščevalno zarežim im mu v ekstatičnem občutku moči zabrusim: »Dokler ne rataš normalen, ga nimaš. In mu pomaham z njegovo najljubšo igračko.«
On sicer poblazni, tuli da sem nora, da bo odšel… potem počasi utihne. Jaz se takoj nato spomnim, da rabi telefon, ker me vedno pokliče, ko konča trening. Vrnem mu ga in… tudi ta ples nenehno ponavljam.
Torek: Isto.
Sreda: Isto.
Četrtek: Isto.
Petek: Do konca izmučena komaj čakam, da bo večer.
Sobota: Spim. Mark se dvigne sam od sebe ob 8h, ker gre s prijatelji smučat.
Vam je zgornja zgodba blizu?
Veliko staršev je ujetih v krog ponavljajočih se plesov in nikakor ne zmorejo izstopiti, narediti nekaj drugače.
Slaba novica je, da za to rešitev nimava recepta.
Kar pa imava, so orodja, kako sami lahko pridemo do svoje lastne rešitve. Z gotovostjo lahko trdim, da so te rešitve trajne in zelo učinkovite pri vzpostavljanju stika z otrokom.
Saj veste, da zgornja zgodba ni izmišljena. Najina je. Vsak otrok nam prinese svojo lekcijo. Tako je Mark meni prinesel budilko in bujenje.
Leta sem verjela, da je problem v njem. Danes vem, da je bila to moja lekcija. Jaz sem vodila ples, korakala sva točno tako, kot sem jaz vodila. Brez, da bi se tega zavedala.
Zavedanje kaj se dogaja v nas starših, je prvi in najpomembnejši korak, ki ga moramo narediti, da se bo ples z našim otrokom začel odvijati drugače.
Vabiva vas, da se nama pridružite na spletni delavnici Več sproščenosti, manj stresa v družini.