Spominjam se let, ko so najini štirje otroci bili majhni, kako sem vsakega prvega septembra upala, da bodo občutki utrujenosti in nestrpnosti prišli čim pozneje.
Skoraj vsak večer, ko sem se ulegla v posteljo, sem si zaželela bolj sproščeno in brezskrbno vzdušje v naši družini.
V resnici pri nas sploh ni bilo tako hudo, ampak jaz sem po nekaj tednih doživljala, da mi zmanjkuje časa, da je v mojih možganih prostor samo za eno besedo, ki se ji reče MORAM.
V resnici imam že vse življenje tako službo, da jo lahko prilagajam, bila sem veliko doma in z otroki.
Zaradi tega ima zame še večji smisel, da se vprašam, kako starši v današnjem času zmorejo vse te obremenitve.
Spomnim se, kako pogosti so bili stavki:
- Daj že…
- Pohiti…
- A si gluh…
- Zakaj ti moram 100X rečt???
- Nimamo časa…
- Že zdavnaj bi lahko končal to nalogo…
- Daj mir…
- Boš potem povedal…
- Pazi….
Zdajle, ko tole pišem, mi je nerodno in mrazi me. Ampak da, tudi midva sva bila tam in ne bi bilo fer do najinih otrok, da tega glasno in pošteno ne priznam. Danes tudi vem (kar takrat nisem), kaj s takšnimi stavki otroku povzročamo.
Ena stvar, ki jo dobro opravljava kot starša in kot partnerja pa je, da vidiva sebe in da sva zelo hitro spoznala, da problem ni pri otrocih. Spoznala sva občutke lastne nemoči , nerazumevanja čustev in vedenj (predvsem pri sebi). Ogromno sva se učila o potrebah in najinih zapisih, ki jih prinašava s sabo.
Spoznavati samega sebe, je najbogatejša možnost in priložnost, ki jo imamo v življenju.
Kaj so moje potrebe, kaj so partnerjeve potrebe, kaj so potrebe najinih otrok, ki so različno stari in imajo zato različne potrebe. Kako sploh te potrebe prepoznati in jih poimenovati.
Naučila sem se, kako v čim več trenutkih prepoznati, kaj je bolj pomembno, domača naloga ali to, da si vzamem čas in grem na sprehod z otrokom, ali skupaj z njim počnem nekaj, kar nima veze s šolo.
Naučila sem se, da je tudi prosti čas učenje, da je sprehod učenje, da je pomivanje stopnic učenje, da je tišina učenje, da je smeh učenje in ja, da je tudi jeza učenje in žalost in razočaranje. Vse, prav vse, vsak trenutek je učenje, dostikrat več vredno, kot katerakoli snov v šoli.
Mi odrasli smo tisti, ki izbiramo vzdušje v naših družinah. Mi izbiramo vojno ali mir. Mi izbiramo napetost ali sproščenost.
Ni pomembno, kaj bi radi. Vsak bi rad mir in sproščenost. Bolj pomembno je, da spoznamo, kaj je naša spontana reakcija, kaj znamo, kaj smo se naučili. Šele preko zavedanja, lahko naredimo spremembo in takrat je to sprememba za vedno. Potem šele pride na vrsto, kaj bi radi. S pomočjo zavedanja to ‘kar bi radi’ lahko uresničimo.
Še nekaj vam prišepnem na uho. Ne imejte občutkov krivde, če si vzamete čas zase. Otroci to, da si vzamete čas zase potrebujejo, ker imajo potem vesele mamice in očije in to jim zares veliko pomeni.
Bi se tudi vi radi učili? Kliknite TUKAJ in se udeležite spletnega tečaja Več sproščenosti, manj stresa v družini.