JAZ + TI =MIDVA

MIDVA = ODNOS

V odnosih se nam zatika, prihaja do različnih mnenj.

Eden misli da je prav tako, drugi drugače…

Z Albertom sva skupaj 37 let in velikokrat naju vidite, kot da sva ‘ perfect mach’ – Popolno ujemanje.

Seveda, ker ne živite z nama. 🤦‍♀️

Različna sva si skoraj v vsem, kako vidiva nekatere stvari, kako jih doživljava, v tem kaj je prav… Lahko bi naštevala 100 strani.

Je pa nekaj pomembnih malenkosti, ki naju povezujejo.

V odnosu se želiva imeti lepo, nihče od naju nima rad ne povezovalnih vedenj, čeprav jih oba uporabljava, ko naju zanese, želiva se imeti lepo in rada imava igrivost… pa še bi se našlo za nekaj strani. 😊

Veste kaj je resnična težava?

Imamo model, da mora v odnosu nekdo zmagati.

Saj veš, stavek za zlato medaljo: »Vedno je po tvoje!«

Ukvarjamo se s tem kaj je dobro zame, najboljši smo v tem, da najbolj vemo, kaj je dobro za našega partnerja.  (otroka, starša, sodelavca…), vztrajamo pri svojih prepričanjih v odnosu pa nastaja nepremagljiva vrzel.

In kaj je rešitev?

Rešitev NIv popuščanju , ni v tem, da je treba MALO potrpeti.

Rešitev je v tem, da se moramo naučiti nekaj, kar nas niso učili.

Ne, ne ni kriv šolski sistem.

Tega nas niso naučili naši predniki, ker tudi oni niso znali.

Namesto, kaj je prav in kaj narobe, bi se morali večkrat vprašati, kaj je ta trenutek dobro za najin odnos?

Verjemite mi, vam povem iz lastne izkušnje, da vam tista brisača, tisti ‘žmigovc’, ki ga ni prižgala, tista zamuda ali odprto okno… ne bi bilo več pomembno.

Zapneva se, vsak dan, to je normalno, življenjsko, vredno spoštovanja, ker imava še vedno vsak svojo možnost in pravico, do lastnega mnenja, do različnosti.

Vesela sem, da se znava ustaviti in eden od naju reče: »A misliš, da je to dobro za najin odnos?«

Ni. Ustaviva se. Včasih gre vsak v svojo smer, da se umiri, včasih se objameva, včasih zaplet terja globok pogovor, kjer sva slišana oba.

Odnos se veseli, da vaju povezuje, veseli se da vaju vidi sproščena. Če tega ne zmore se umakne. Potem odnosa ni.