Odnos starš–otrok je eden ključnih,
ki vpliva na to, kako bo otrok doživljal odnose vse življenje.
Zelo dobro poznam občutek starša, ki se naseli v nas, ko otrok začne početi stvari po svoje. Pravzorci v nas so utrdili prepričanje, da mi točno vemo, kaj je prav in kaj narobe. Na neki točki je to seveda res.
Mi, starši, smo tisti, ki postavljamo meje v otrokovem življenju, ki ga vodimo skozi izkušnje. Ampak na neki točki smo pomešali ta prav in ta narobe.
Na neki točki, če karikiram, smo se odločili – kako so prav zavezane vezalke, kako je prav pripravljena šolska torba, kako se prav razmišlja … Nismo pa opazili, da je prav, da otrok zaveže čevlje po svoje in dobi izkušnjo, da se mu takoj odvežejo, da je prav, da razmišlja po svoje …
Kaj pa potem ni prav?
Ni prav, da otrokom dajemo telefone, da se pomirijo.
Ni prav, da nas gledajo, kako je telefon najpomembnejši del naše opreme.
Ni prav, da zvečer ne beremo zgodbic
Ni prav, da skupaj ne sanjarimo.
Ni prav, da skupaj ne raziskujemo.
Ni prav, da z otrokom nimamo odnosa otrok–starši, odnosa, ki je zaupljiv in dobronameren. Odnosa, v katerem poznamo drug drugega, se naslonimo drug na drugega.
V vsej tej zmešnjavi smo pozabili, da je naša naloga, da otroka ‘odrastemo’ v samostojno, odgovorno osebo. Mi pa ves čas mislimo namesto njega.
Kaj s tem mislim?
Ob tem, ko je on na telefonu, igra igrice in moleduje za dodatnih 5 minut, mi razmišljamo (namesto njega) o tem, da gre popoldan na rojstni dan, da moramo še kupiti darilo, da se mora preobleči …
Na vsakem koraku otrok odrašča. Zato je potrebno, da te korake dela, da se mu kdaj kaj zaplete in da mora zaplet rešiti (sam ali s pomočjo, za katero prosi).
Obstaja čarobna beseda. Aktivnost. Ne samo fizična aktivnost, tudi miselna in čustvena. Vsa ta mavrica doživetij in občutij je tisto, čemur rečemo PRAV.
Kaj ubija to mavrico?
Najprej in v prvi vrsti naš stik – odnos z našim otrokom.
Kadar se vaš otrok umika v svoj svet večino časa, kadar vedno pade ven, ko se želite z njim pogovarjati, kadar vas je strah, kaj reči, ker se bojite njegovega odziva. Kadar je njegov odgovor v smislu – ne poslušam te … Takrat nimata odnosa.
Pred dnevi sem govorila z nekom, ki mi je razlagal, da mora tak odnos popraviti otrok.
To je trditev, ki je popolnoma drugačna od moje izkušnje, in ker sem radovedna, me je seveda zanimalo, od kje tako drugačno mnenje.
Moj sogovornik razlaga, da mora otrok popraviti odnos s tem, da začne sodelovati, se bolj spoštljivo obnašati, narediti stvari, ki mu jih naročijo starši …
Ob tem se mi porajajo vprašanja:
– Ali smo zares še vedno tako zazrti vase in prepričani, da mi v odnosu z otrokom nimamo svojega deleža?
– Ali res verjamemo, da vsa naša vedenja v otroku zbujajo občutek, da nam je mar zanj?
– Ali res verjamemo, da je dovolj, če po celodnevnih pritiskih, dopovedovanjih, manipulacijah, ki jih prevečkrat počnemo, naš otrok verjame, ko mu rečemo: “Rada te imam! Vse te stvari rečem in počnem zato …”?
– Ali res verjamemo, da je otrok sposoben popraviti nekaj v našem odnosu, kjer mi neomajno stojimo za zastarelimi prepričanji?
Otrok je otrok. Bitje, ki se vsak dan znova uči. Uči se tudi odnosov.
Zato smo mi, starši, V PRVI VRSTI ODGOVORNI, kaj ga učimo in kaj ga želimo naučiti glede odnosov.
Je to reševanje konfliktov?
Je to podpora?
Je to sprejemanje?
ALI
Je to ignoranca?
Je to zavračanje?
Je to zloraba moči?
Odnos starš–otrok je eden ključnih, ki vpliva na to, kako bo otrok doživljal odnose vse življenje.
Ne in ne moremo odrasti otroka brez rane, brez bolečine, lahko pa ga naučimo, da si zna pomagati, da zna iti čez te ovire in da ve, da zato ni slab človek.
Najbolj mu pomagamo na način, da smo odgovorni do sebe, da znamo prevzeti svoj delež v odnosu z njim in da DELAMO NA SVOJI STARŠEVSKI VLOGI.
Delo na sebi in delo na starševski vlogi sta dve različni stvari.
Delo na sebi je delo na svojih osebnih ovirah, ki jih doživljamo. Je delo na tem, da kot oseba zaživimo bolj mirno, avtentično, svobodno in zdravo življenje.
Delo na starševski vlogi je specifično in osredotočeno na to, kako svojo notranjo rast prenašam v odnos z otrokom.
Zato te danes povabim, draga mama, dragi oče …
Vzemi si trenutek in razmisli.
- Kako vidiš odnos, ki ga imaš s svojim otrokom (z vsakim posebej)?
- Je podporen s tvoje strani?
- Je v tem odnosu zaupanje?
- Imata skupne trenutke bližine in veselja, igrivosti?
- Si oseba, ki jo bo tvoj otrok poklical, kadar je v stiski?
- Česa te je najbolj strah v vajinem odnosu?
- Kje so tvoje močne točke v vajinem odnosu?
- Kaj bi tvoj otrok povedal o tebi, če bi ga vprašala, kako mu je živeti s tabo?
(Pazi, to je težko vprašanje! Ne sprašujem tebe, kaj si misliš, da bi tvoj otrok povedal o tebi – zanima me, kaj bi tvoj otrok povedal o tem, kako mu je živeti s tabo.)
Do odgovora najlažje prideš tako, da si predstavljaš, da si toliko star/stara kot on in si predstavljaš, da si ti mama/oče tej predstavi.
Tvoji otroci ne bodo šteli slabih trenutkov v vajinem odnosu, ko bodo odrasli.
Šteli bodo tvoje spremembe, tvoje delo na starševski vlogi, tvoj delež v odnosu z otrokom.
Zato navijam zate in držim pesti, da je to odnos, ki je zate eden najpomembnejših odnosov v življenju ne pozabi, ne glede koliko si star, stara in koliko je star tvoj otrok… še vedno lahko nekaj spremeniš, samo ne čakaj, da bo to naredil tvoj otrok.