Najstniki ne pridejo po pomoč. Pridejo njihovi starši.
Pravijo mi, da sem ambasadorka najstnikov. Kljub temu da večino časa delam s
starši. Dolgo mi je to poimenovanje zvenelo nenavadno. Kot da govori o nečem,
česar sama ne počnem neposredno. Najstniki namreč skoraj nikoli niso prisotni v
mojih pogovorih s starši. Ne pridejo po pomoč. Pridejo njihovi starši. In skoraj vedno
se zgodi isto: začne se kot zgodba o otroku, konča se pri starših.
In to ni naključje. Ne zato, ker bi bili starši krivi ali slabi. In ne zato, ker bi z najstniki
nekaj bilo narobe ali ker bi bili »problematični«. Ampak zato, ker ima v vsakem
odnosu nekdo več moči. Več odgovornosti. Več možnosti izbire.
Najstnik je v odnosu ujet. V svojih letih, v svojem razvoju, v čustvih, ki ga pogosto
preplavijo in jih še ne zna nositi sam. Starši niso. Oziroma vsaj ne bi smeli biti.
Njihova naloga – in pogosto tudi najtežji del starševstva – je prav v tem, da naredijo
vse, da sami ne obstanejo v isti ujetosti.
Starši imajo možnost, da se ustavijo. Da ne reagirajo takoj. Da ne odgovorijo iz
strahu, jeze ali nemoči. Da si dovolijo pogledati, kaj se v njih dogaja, preden
poskušajo popraviti otroka. In ko se to zgodi, se začne spreminjati tudi odnos.
Veliko vedenj, zaradi katerih starši poiščejo pomoč, ni napaka otroka. Niso dokaz, da
je z njim nekaj narobe. So načini preživetja v odnosu, ki je postal pretežak,
preglasen, preveč napet. Ko odrasli zmore ostati odrasel – tudi takrat, ko je sam v
stiski – otroku ni več treba kričati, se zapirati vase ali se boriti za prostor.
Zato delam s starši. In zato v resnici stojim ob najstnikih. Ne tako, da govorim
namesto njih. Ampak tako, da odraslim pomagam prevzeti tisti del odnosa, ki ga
otroci ne morejo nositi sami. Pomagam jim razumeti najstnikove razvojne potrebe.
Vedenja, ki iz teh potreb nastajajo. In na koncu – kar se mi zdi ključno – pomagam
odraslim razviti empatijo do lastnega otroka. Ne empatije, ki opravičuje vse, ampak
empatije, ki omogoča stik. Ki vrača človeškost v odnos. Ki odpre prostor, da se
najstnik ne počuti več sam proti odraslemu svetu.
Program Superveščine za starše najstnikov sva oblikovala skupaj z Albertom.
Nastal je prav iz teh vprašanj. Iz srečanj s starši, ki jim je mar. Ki ne iščejo hitrih
trikov, ampak želijo razumeti, kaj se v odnosu res dogaja – in kako lahko kot odrasli
ponovno najdejo svojo stabilnost, vpliv in mir.
Nastal pa je tudi iz najinih lastnih izkušenj. Sva starša štirim danes že odraslim
otrokom, štirim bivšim najstnikom. Poznava, kako je biti starš, ko te skrbi, ko si
utrujen, ko ne veš več, kaj je prav. In poznava izzive, ki starše čakajo v tem obdobju
– tudi tiste, na katere te nihče ne pripravi.
Ne verjameva, da so odnosi z najstniki nerešljivi. Kar seveda ne pomeni, da so lahki.
Ko danes na najine odnose gledava z razdalje, vidiva nekaj, česar takrat nisva vedno
zmogla: da starši pogosto zmoremo več, kot si v najtežjih trenutkih dovolimo verjeti.
Če se ob branju tega besedila prepoznaš kot starš, ki čuti, da sam včasih ne zmore
več držati odnosa tako, kot bi si želel, to ni znak, da delaš narobe. Pogosto je to
znak, da nosiš preveč – sam.
Program Superveščine za starše najstnikov ni namenjen popravljanju otrok.
Namenjen je temu, da odrasli dobijo oporo, jasnost in konkretne veščine, s katerimi
lahko odnos ponovno postane varnejši, bolj miren in bolj človeški.
Če čutiš, da je zdaj čas, da nehaš ostajati sam s svojimi vprašanji, si program lahko
pogledaš tukaj:
https://ponudba.vezal.si/super-vescine/
Vzemi si čas. Preberi. In se odloči, ko boš čutil/a, da je pravi trenutek.
In če je to ambasadorstvo, potem razumem, zakaj mi tako pravijo.