Naša pričakovanja do otrok so pogosto tudi naše bolečine. Tam kjer smo mi zamudili priložnost, smo najbolj ranljivi. Pritiskamo na njih, jim govorimo, da je to za njih dobro, manipuliramo, kaznujemo… Zato, da bi ubranili našega otroka pred razočaranjem in bolečino.

Vendar življenje ne gre tako. Naš otrok bo pridelal svoja razočaranja in bolečine, zato, ker je takšno življenje. Preprosto, ne moremo preživeti v vakumu. Potrebujemo izkušnje in zavedanje, da največkrat sami izbiramo in da kdaj tudi izberemo za nas ‘težjo’ pot.

Kaj lahko potem naučimo našega otroka?

• Naučimo ga, da je izogibanje težkim situacijam nekaj s čimer si povzročamo neznosno stisko.
• Naučimo ga odgovornosti.
• Naučimo ga, da se da težave reševati in da jih velikokrat lahko reši sam!
• Naučimo ga, da je raziskovanje in učenje nekaj noro dobrega.
• Nehajmo se izgovarjati na beden šolski sistem. Ja, res ni primeren in je čas, da se spremeni, hkrati pa ni edini vir znanja in izkušenj.
• Pogovarjajmo se z njim o svojih napakah in neuspehih in ne blefirajmo, da smo pravljični junaki. Ko bodo slišali naše zgodbe in našo resnico, nas bodo začeli spoštovati. Poleg tega bodo dobili sporočilo, mami je zmogla, oči je zmogel…. Torej? Zmorem tudi jaz!
• Pokažimo otroku, da je učenje naša doživljenjska naloga in da to ni dejstvo šolskega izobraževanja. Učimo se in mu pripovedujmo o tem. Tako, kot si želimo, da bi on pripovedoval nam.

Odrasli imamo en kup izgovorov okoli učenja, na otroke se pa jezimo. To ne gre skupaj, se vam ne zdi?

V spodnjem videu vam opišem eno preprosto rešitev, kako premagati odpor in se lotiti nečesa novega. Veliko bolj uspešni bomo, če namesto ‘teženja’ otrokom pobudimo dober zgled.