Učili in spodbujali so me s kritiko

Bila sem stara 7 let.

Pravzaprav ni pomembno, koliko sem bila stara, ker se je nekaj podobnega vleklo skozi vse moje otroštvo.

Kot neka sluzava, lepljiva zmes, ki je nikoli nisem mogla sprati iz sebe.

Težko tole pišem. Mami imam rada. Občudujem jo, ker je kljub svoji nečloveški zgodbi naredila iz sebe to kar je. Vem, da se je potrudila. Vem.

Vendar kljub vsemu je počela stvari (ne slepite se, tudi mi jih počnemo), ki so na meni pustile pečat ranljivosti, izgubljenosti in obupa.

Počela jih je z dobrim namenom. Da bi me okrepila.

Oči je bil zelo hud astmatik. Spomnim se njegovega umiranja po koščkih, modre kože, maminih solz. Vse to je za otroka težko, po drugi strani pa je to življenje.

Proti astmatičnim napadom smo se borili vsi.

Bili smo kot vojska z najmočnejšim orožjem proti pršicam in prahu.

Vsak dan brisanje prahu, sesanje in pomivanje po tleh. Vsak dan.

To je bilo bolj pomembno od domače naloge in česarkoli. Da ne bo ati enkrat zaradi nas umrl.

Spomnim se trenutka, ko sem brisala prah, žalostna naveličana, rada bi šla ven, rada bi se igrala. Mami mi je stala za hrbtom in me učila:

»To nisi dobro naredila!«

»Bolj pogosto splakuj cunjo!«

»Premakni stvari in pobriši pod njimi!!!«

Danes ko sem velika punca in ko sem pomočjo vztrajnega dela na sebi to predelala, jo razumem. Bilo jo je pasje strah. Njo je smrt zaznamovala že pri šestih letih. Zamahnila je s koso tako močno, da je odnesla njeno veselje skupaj z njenim otroštvom.

Ko sem bila mala deklica pa sem občutila težo odgovornosti, ki je bila zame pretežka. Zaradi mene lahko ati umre.

Vsakič, ko sem brisala prah, pomivala ali sesala ni bilo dovolj. Vedno je našla prahec ali smetko in mi ga pomolila pred nos.

Morala sem se zavarovati.

S časoma, mi je postalo vedno bolj vseeno.

Neglede na to, kako se potrudim, koliko energije vložim, vedno je isto. Ne morem preprečiti, da nekdo umre zaradi mene.  Nimam moči. Nisem dovolj dobra. Rojena sem z napako. Ne ustrezam.

Zaščitila sem se tako, da sem se uprla.

Zares sem postala šlampasta, stvari sem delala na hitro, postalo mi je vseeno.

S seboj sem nosila pečat, da nisem ustrezna, da nisem dovolj dobra. Moji senzorji so bili zelo natančni.

Zaradi tega sem kasneje zgubljala prijatelje in malo je manjkalo, da nisem izgubila tudi moža.

Ljudje umiramo na različne načine.

Danes veliko vem o tem. Vem tudi, da je kritika pomembna, ker nam daje možnosti za napredek.

Ampak kritike imamo veliko vrst.

Tista, ki nas ponižuje in zastrašuje je kot dolgotrajen strup, ki nas ovira pri tem, da bi zares zaživeli in z vso svojo prisotnostjo proslavili svoje uspehe.

Imam sporočilo za vas.

Vse pretekle rane lahko zacelimo. Obstaja veliko načinov. Tukaj vas nagovarjam, da ne vztrajajte v svojih bolečinah zato, ker se bojite uvidov in sprememb.

V videu si poglejte, kaj so sestavine zavedanja, ki jih potrebujemo pri prvih korakih spoznavanja posledic kritike.

Poglejte si video tukaj