Velikokrat se sprašujem, kaj je to obdobje odraščanja. Otroštvo? Najstništvo? Življenje?

Moj odgovor je zanesljivo življenje.

Včasih imam celo občutek, da v partnerskem odnosu odraščam veliko hitreje.

Tokrat sem v stiku s pohvalo in s tem, kako sem velikokrat (ko sem že odrasla in bila poročena) pričakovala, da me bo partner pohvalil. Ko sem mu težila, da mi nikoli ne reče, da sem pridna in da se res trudim, me je gledal, kot da govorim kitajsko.

Danes vem, kaj me je gnalo. To je bil moj način osrečevanja ljudi okoli mene.

Kadar sem ubogala so mi vedno rekli, da sem pridna, ker ubogam in da so veseli.

Danes si mislim, še dobro, da nisem ubogala vedno.

To je bil model, ki sem ga razvila in seveda prepričanje, če bom ubogala, naredila vse prav in če bom pridna, bo moj partner srečen z mano.

Japajade….

Partner je bil z mano nesrečen, ker sem ga s svojo pridnostjo izključevala iz odnosa, ker itak ni nikoli naredil nič prav, ker sem jaz tista, ki sem pridna itd….

Porabila sva veliko časa in volje, da sva razvozlala ta ples pridnosti in hvaljenja.

Potrebovala sva tudi veliko časa, da sva prišla v svojih ranljivih čustvih do potrebe, ki je pri obeh enaka.

Dejansko so to potrebe, ki jih pri najinem delu največkrat odkrijeva, kot zanemarjene in spregledane.

Želim biti opažena, videna, slišana.

Zato si poglejte video o pohvali in dajte vašim otrokom nekaj bolj vrednega od ‘PRIDEN SI!’: