Kaj sem pri vzgoji naredila narobe?
Najbolj zmotno in samo ponižujoče je prepričanje, da smo starši nekaj naredili narobe, da smo slabi starši.
V našem družinskem življenju polnem izzivov, sem velikokrat nihala med vprašanjem ali sem naredila prav ali narobe.
Dokler nisem spoznala, da je ravno to tisto vprašanje, ki močno bega najine otroke.
Stala sem na tanki črti med prav in narobe in ravno zaradi tega sem izpadla nesigurna, prestrašena mama, v močnem stiku z občutki krivde.
Kako naj otrok zaupa takšni osebi, da ga bo varno peljala skozi življenje?
Po drugi strani pa sem iskala ljudi, ki bodo vedeli. Kdaj otroka kaznovati, kdaj popustiti, kdaj je povišan glas ok, kaj lahko prepuščam otroku, kje rabi mojo pomoč – mejo, če hočete.
Namesto, da se starši sprašujemo toliko vprašanj in iščemo odgovore po tabloidih (tam so hitri recepti), prijateljih (ne smejo imeti problemov), knjigah (ampak ne sme biti predebela), strokovnjakih (ne smejo biti predragi), bi ta čas lahko porabili za nekaj veliko bolj koristnega.
Za opazovanje odnosa z otrokom.
Ko sem se sama začela usmerjati v ta način, so moja vprašanja postala jasna in občutki krivde so izginili.
V odnosih se vprašanja zbistrijo.
Kako s svojimi vedenji vplivam na najin odnos z otrokom, najstnikom?
Kaj je moj delež, da se vedno obrne na peti in odide brez odgovorov?
Kaj lahko spremenim, da bo najin odnos bolj sproščen?
Kateri so načini, ki prinašajo več miru in varnosti…
Opazite razliko? Usmerjena vase in predvsem v lastno odgovornost in ne v krivdo.
Ko starši nehamo z delitvijo jaz in ti… (Jaz se tako trudim, ti pa se ves čas izogibaš) in pogledamo kakšen ja najin odnos ter za svoj delež prevzamemo odgovornost, takrat lahko pričakujemo, da se bodo začele dogajati spremembe.
Temu ne rečem delo na sebi ampak delo na najinem odnosu. Zelo, zelo velika je ta razlika.
Ob novih vprašanjih sem tudi hitro vedela, kaj so moje potrebe, kje sem šibka, kje potrebujem pomoč in imam srečo, da imam ob sebi partnerja, ki sodeluje.
Čeprav, ne me razumeti narobe. Partner ni obveza. Vsak mora sam opraviti svoje delo.
Spreminjala sem se, postajala sem bolj mirna, manj prestrašena, bolj stabilna, večkrat vesela, manj utrujena, bolj sem zaupala, več sem spuščala…
Posledično se je moj stik z otroki okrepil, postajal varno pristanišče in varno zavetje. V zraku je bilo čutiti pripadnost in prijazno vzdušje.
Zato vem, zelo dobro vem, da se da. Vem tudi, kako se tja pride.
V skupnosti SKULAM starši hodimo z roko v roki. Zelo različni smo. A občutke imamo iste.
Pazimo drug na drugega in meni to pomeni vse na svetu.
Stopi ven iz sveta občutkov nenormalnosti, občutkov krivde in obsojanja, v svet, ki podpira, spodbuja in funkcionira.
Mogoče se ti zdi to kar pišem pravljica.
Ni pravljica.
To je svet, ki ga gradimo na novo, svet, kjer smo lahko ranljivi, kjer se lahko učimo drug od drugega.
Vabim te, da se nam pridružiš, naj ti eden od treh čudovitih decembrskih mož prinese darilo.
Skupnost staršev najstnikov SKULAM te čaka.
Tvoj najstnik te čaka. Pojma nimaš kako težko.
Kaj moraš narediti?
Izpolni tale vprašalnik:
In naredi prvi korak.
Skupnost je plačljiva 100€/mesec oz. 540€ v enkratnem znesku, njen član si lahko najmanj pol leta.
Ta članarina velja samo še za vpis v tem letu, do 20.12.2022. potem bo članarina višja in možnost vstopa bomo spet za nekaj časa zaprli.
Hvala, ker skupaj z nama gradiš lepši svet.