ODZIV STARŠEV
JE KRALJEVSKEGA POMENA!
Mesec maj je minil v znamenju praznovanja v naši družini, saj imamo v enem mesecu skoraj vsi rojstni dan.
Uf ja, kar naporno. Po drugi strani pa tudi veselo.
Pri vas tudi obujate spomine na rojstnih dnevih?
Mi to počenemo precej pogosto. Zdaj je tako, da velikokrat rečejo:
»Se spomniš, ko nas je mami ‘sterala’ v sobe, samo zato, ker ni vedela, kaj naj naredi?«
»Se spomniš, ko je oči znorel in vpil, mi pa sploh nismo točno vedeli, kaj bi rad???«
Seveda se zraven smejijo, ko to pripovedujejo.

Veliko mešanih občutkov je v meni.
Ob vsem znanju, izkušnjah in zavedanju, ki jih imam danes, v sebi čutim tesnobo in iskreno mi je žal, da takrat nisem znala drugače. Tako bi lahko opisala prvi občutek.
Potem je pa še en globok občutek hvaležnosti, da otroci o tem (lahko) govorijo in na tak način ozaveščajo najine spodrsljaje in njihove občutke ob tem.

Čas v katerem so se znašli naši otroci in skupaj z njimi mi starši ni rožnat.
Vem, z vseh strani pritiskamo na vas starše. Vendar jaz ne želim, da ta zapis doživite kot pritisk.
Morda vam ravno ta zapis, ki vas iz srca vabi na delavnico Starši, ki štekajo, pomaga ustvariti zavedanje, kaj je za vas in vašega otroka zares pomembno.
Ocena pri matematiki, ki se je čez par let sploh ne boste spomnili?
Ali to, da vaš otrok ne zmore pokazati empatije in da ob nenehnih izbruhih jeze uporablja nesprejemljiva vedenja?
So znanja, ki jih si jih zapomnimo z možgani in znanja, ki si jih zapomnimo iz in zaradi izkušenj.

Pred nekaj dnevi sem imela svetovanje z mamo 13 letnika. Utrujeno in nemočno. Ko sem jo prosila, če mi konkretno opiše čas, ko se z otrokom srečata po službi, je v njeni pripovedi mrgolelo stavkov:
- Moral bi narediti…
- Zakaj nisi…
- Sem ti rekla…
- To ni dobro zate…
- Kdaj boš…
- Za kazen boš….
- Vedela sem, da ne boš…
- Dovolj imam…
Potem sem ponovila njen pogovor. Da sem ji pokazala, da jo slišim, še bolj pa sem želela, da ona sliši sebe. Takšni prizori so zame nekaj najlepšega, kar v življenju doživim.
Prizori, ko starši pridete v stik s svojimi občutki ob besedah, ki jih izrečete otroku. Ne govorim samo o pomenu besed ampak tudi o glasnosti in načinu, kako so izrečene.
Mami so tekle solze in samo tiho je rekla: »Ojoj, saj se vse sliši tako, kot da mi je odveč, kot da ga sovražim… A se da to spremeniti?«

To je zmagovalno vprašanje! Seveda se da spremeniti in naš odziv je kraljevskega pomena. Z našim odzivom lahko delamo čudeže.
Potem sva ves pogovor ponovili še enkrat, na nov način, pogledali kaj je v novem pogovoru drugače, kaj so tiste sestavine, ki delajo stik, ki krepijo povezanost in dajejo otroku občutek, da nam je mar.
Tega nas niso naučili niti v šoli, niti doma. Kako ustvarjati varne odnose. Zato vas vabim na najino delavnico Starši, ki štekajo, kjer se boste naučili temeljnih in pomembnih veščin s katerimi boste krojili lepše vzdušje v vaši družini.
(Pssst: Veliko stvari lahko z malo ustvarjalnosti prenesete tudi v partnerski odnos 😉 )

Otroci so preobremenjeni z našimi odzivi, ki pritiskajo, grozijo, težijo in kaznujejo. Preobremenjeni so z našimi pričakovanji in tem času tudi s pričakovanji učiteljev in celotnega sistema.
Po drugi stani pa… Povezanost se začne ustvarjati v osnovni celici, ki se ji reče družina.