Najini otroci stopajo v odraslost, vendar je še dovolj živ spomin na preizkušnje, ki sva jih kot starša premagovala. Včasih sva bila pri tem uspešna, včasih pa sva popolnoma pogorela.
V takih trenutkih, ko nama ni šlo najbolje od rok, sem se počutila, da sem kot mama totalno zgrešila, da sem slaba mama (luzerka) in nekje globoko v mojih mislih je ždela strupena misel, da je verjetno vse skupaj zafrknil Albert, ker če bi on bil boljši in imel boljši stik potem bi….
Zakaj strupena misel?
Ker je ta misel vplivala na moj odnos, do očeta najinih otrok in posledično tudi na otroke.
Tudi midva sva se soočala z apatijo, naveličanostjo, depresivnimi stanji, jezo, agresijo… Seveda sva se, ker je to NORMALEN sestavni del najstniškega obdobja in tudi vzdušja v družinah.
Ampak jaz tega nisem vedela, ker mi tega ni nihče povedal. V sebi sem mnogokrat čutila nemoč, sram in globoko žalost. Predvsem pa: Z MANO, KOT MAMO, JE NEKAJ HUDO NAROBE.
Danes, ko imaš najstnika ti, je vse še težje. Na socialnih omrežjih so vsi perfektni, redki so ljudje, sploh starši, ki si upajo priznati, da so v stiski. Mnogokrat so potem obsojani, ko povejo na glas, da so svojemu otroku naredili nekaj, kar ni sprejemljivo. Poleg tega so nam ukrepi v času korone prinesli dodatne stiske in nevšečnosti.
Želite pomagati svojemu otroku?
Ah, nespametno vprašanje, seveda mu želite!
Morda ste prav zaradi tega tako utrujeni, ker vse in ves čas počnete za svojega otroka, ker ne spite od skrbi in ker nič od tega ne deluje.
Prijavite se na delavnico Starši, ki štekajo – prilagojeni v novih okoliščinah.
Delavnica bo 7. maja od 18:00 do 21:00. Potekala bo preko spletne aplikacije ZOOM – V ŽIVO. Kar pomeni, da bova na voljo tudi za vaše komentarje in za vaša vprašanja.
Več informacij in možnost prijave najdete na tej povezavi:
Starša štirih najstnikov
Včasih, ko sem bila mama štirih najstnikov sem se zvečer ulegla v posteljo in globoko hrepenela po tem, da bi otroke lahko nekam poslala ‘na popravilo’. Verjela sem, da bi delovalo, če bi jim nekdo drug povedal, da je v življenju treba delat, da je šola pomembna, da ni vsaka družba primerna družba, da se do staršev tako ne obnaša, da je apatija najbolj strupena stvar na svetu da…, da…., da…. Vem, da je Albert razmišljal podobno, ker sva se o tem dostikrat pogovarjala.
Potem sva ugotovila, da vse to otroci potrebujejo od naju, od staršev. Da jim lahko dava midva. Vendar z drugačnim odzivom, s pogumom, da jih skušava razumeti, s srcem, ki zmore empatijo in z voljo, ki zna postaviti meje.
Učila sva se, kot nora, delala spremembe, brala, hodila na izobraževanja v tujino… Predvsem sva se pa neverjetno veliko naučila iz lastnih napak, pogovorov med nama in pogovorov z najinimi otroki.
Zato ni treba, da te napake ponovite tudi vi. Ker vam midva lahko v naprej poveva, kako lahko naredite drugače.
Starši na najinih delavnicah in srečanjih vsakič rečejo, da jim je odleglo. Zakaj?
Takole pravijo:
- Počutim se olajšano, ker sem dobil občutek, da sem normalen (normalna).
- Mislila sem, da se nekaj takega dogaja samo meni, zdaj vidim, da se veliko staršev sooča s podobnimi stiskami.
- Imel sem težavo razmišljati o tem, kako naj z mojim otrokom vzpostavim stik. Hvala, ker ste mi pokazali od kje to prihaja in kako to lahko spremnim.
- Vesela sem novice, da najprej lahko jaz pomagam mojemu otroku. Z novimi odzivi, ki sem se jih naučila na delavnici, se bom potrudila vzpostaviti stik. To bo šele prvi korak.
- Zdaj grem domov in bom odprla okna, da napetost odnese ven iz naše družine. Potem jih bom vse objela in se lotila življenja z večjo sproščenostjo. Vem da bo težko, ampak z novimi spoznanji bom to zmogla.
- Toliko, kot sem se naučila na tej delavnici o sebi in svojem otroku, se nisem še nikjer! Dala bom vse od sebe, da to prinesem v prakso in v vsakdanje življenje.
- ‘Aha momentov’ je toliko, da samo upam, da bom vse to zmogel prenesti na moje odnose doma. Mogoče se za moškega to sliši čudno, ampak ganjen sem. Ta občutek me redko sreča.