Premalo se zavedamo, da je odziv nas odraslih ključni dejavnik pri kreiranju vzdušja in povezanosti doma. Dnevno slišim ogromno zgodb, ki bi se lahko odvile drugače, če bi odrasli ostali odrasli in pustili otroški svet nedotaknjen.
Tri in pol letni Martin priteče k babici in ji razloži:
»Veš babi sem prebral (3,5 let, ne zna še brati), da so izumili take čevlje, s katerimi boš lahko šel peš v vesolje. Na luno.«
Babi:
»A res? Prebral si? (nasmejano)«
Martin:
»Ja! V časopisu!«
Babi (radovedno):
»Ja potem bo pa že res. Me zanima kakšni čevlji so to.«
Martin:
»Veš taki za v vesolje. Taki ko rakete. Da lahko z njimi navzgor po zraku hodiš. Pa nič nimajo vezalk, kar napihnejo se, ko jih daš na nogo. Ampak niso plastične. Ampak kovinske tud ne … mogoče so iz blaga….« Martin razlaga in razlaga…
Babi resno pogleda in reče:
»A veš da sem že zelo stara in si me spet nekaj novega naučil!«
Martinu se čez obrazek razpotegne zadovoljen nasmeh.
Babi je dobro vedela, da si Martin izmišljuje, ne zna brati in takih čevljev ni. Ampak ga je pustila v njegovi zgodbi. S tem mu je omogočila, da še naprej razvija svojo ustvarjalnost in domišljijo. Vsekakor jo pa ni bilo strah, da če mu to pusti, da bo razvil nerealno sliko o svetu okoli sebe.
Pa poglejmo odziv odraslih na popolnoma enako najstniško vedenje:
Martin 15 let:
»Jaz ne bom več hodil v šolo, ker je brez veze!«
Mami:
»Veš da v šolo moraš hoditi.«
Oči:
»Kako ti je brez veze, to je tvoj šlampasti odnos do znanja, šola ti da nek nivo … In kako si predstavljaš., da boš sploh živel brez šole????«
Martin posmehljivo:
»Živel bom na drevesu.«
Mama zgroženo:
»Aja in kaj boš jedel???«
Martin:
»Črve, ščurke, rastlince…«
Mama začne jokati, oče začne moralizirati. Pogovor se konča tako, da jima Martin zabrusi, da sta najbolj bedna starša na svetu in da bo na vsakem drevesu lepše, kot tukaj v tej hiši.
Ste se kdaj vprašali, kaj se zgodi z nami starši, ko otrok odraste? Ali se vedno sprašujete samo, kam je šel tisti mali angelček, ki je bil tako zelo pameten?
Poglejmo Kaj bi bilo če bi se odzvali tako, kot v prvem primeru:
Mami:
»A res? Ne greš več v šolo? Kaj pa boš počel?«
Martin:
»Spal bom.«
Mami:
»A si predstavljaš, da bi bilo to res? Do kdaj bi lahko spal?«
Martin:
»Do smrti. …. No, po moje vsaj do kosila, potem bi bil lačen.«
Oči:
»A veš kaj, prav privoščil bi ti, da se odpočiješ. Lahko to narediš v soboto.«
Martin:
»A res lahko?«
Oči: »Ja seveda, ne bova ti težila!«
Zakon sta! Se grem zdaj učit. Jutri pišemo Anglo.
Kaj je težko pri tem odzivu? Vem, da se bojite da, če boste najstnika resno vzeli, bo mislil, da se z njim strinjate. On v resnici potrebuje, da ga vi zares slišite. V tem primeru je s tem groznim stavkom ‘ne grem nikoli več v šolo’, sporočal ‘utrujen sem za umret, ne zmorem več’. Ko je bil slišan, ko sta starša z malo radovednosti raziskala kaj ga muči, je odnehal.