Tanka meja med skrbeti in poskrbeti za otroka
Seveda me kot mamo vedno nekaj skrbi. Se mi zdi, da nas mame določa tudi to, da se z rojstvom otroka v nas naseli skrb – tisti tihi spremljevalec, ki nikoli ne izgine. Včasih nas vodi k temu, da smo ljubeče in zaščitniške, včasih pa nas pahne v spiralo strahu, panike in neskončnega primerjanja.
Sebe se sicer spominjam kot vesele in sproščene mamice, ampak tisti vrag v meni – tako kot v nobeni materi – nikoli ni počival. Brala sem knjige o razvoju otroka, opazovala druge otroke: sosedove, od prijateljev, v čakalnicah… kjerkoli sem imela priložnost.
Danes je ta vrag še močnejši. Včasih smo primerjali z otroki, ki smo jih poznali, danes pa nam internet vsak dan servira neskončne sezname, kaj bi naš otrok *že moral* znati in dosegati. Razsežnost informacij je brezmejna – in s tem tudi naša negotovost.
Ali otroka gledamo kot projekt?
Trenutek, ko dobiš otroka v roke, je kot nepopisan list. Popolnoma je odvisen od nas, in mi smo tisti, ki mu dajemo občutek varnosti in sprejetosti.
Mame bi se morale samo prepustiti, opazovati otroka, se odzivati in slediti njegovemu razvoju. (Seveda govorim o primerih, ko je otrok zdrav.)
Ampak ne… Mame smo skrbne. Nadzorujemo vsak korak, vsak dih. In tako se tisti mali vrag – majhen, a z neverjetno močjo – prikrade v naša življenja. Okuži nas s primerjanjem in pričakovanjem.
Najprej skoraj neopazno.
Otroka začnemo primerjati z drugimi: sosedovo Špelo, bratrančevim sinom, otrokom iz knjige o vzgoji, raznimi raziskavami in povprečji.
V nas se naseli skrb:
- Zakaj moj še ne hodi?
- Njegov brat je že govoril pri teh letih!
- Sosedova Urša je bolj spretna!
- Mojemu matematika ne gre dobro – v knjigah piše, da bi moral to veščino že usvojiti!
Misli se kopičijo, vrag v nas noče popustiti, gloda in vrta.
Počasi mu uspe, da začnemo svojega otroka gledati drugače.
Otrok, ki smo ga ob rojstvu videli kot nekaj najlepšega, najbolj pametnega in sposobnega, zdaj postane projekt, ki ga je treba popraviti in izboljšati.
In potem pride najhujše: otrok to začuti.
Počasi dobiva občutek, da ni dovolj dober takšen, kot je.
Da ga ne sprejemamo.
Da nam ne more ustreči.
Zapira se vase.
Ne vidi več smisla v tem, da se potrudi. Njegov naravni razvoj, njegova veselja – vse to se skrije, postane nepomembno.
In potem se vprašamo: »Kako se je to zgodilo?«
Otroci potrebujejo občutek, da so sprejeti
Kdo od nas staršev bi želel otroku dati občutek: »Nepomemben sem. Pomembni so samo moji rezultati.«
Prepričana sem, da nihče.
A kljub temu to (nehote) pogosto sporočamo.
Vedno imamo izbiro:
Lahko ves čas gledamo, česa naš otrok ne zmore, kaj mu ne gre, katere lastnosti ga ovirajo na poti do uspeha.
Ali pa…
Gledamo, kaj zmore, v čem je dober, katere so njegove močne točke – in jih razvijamo ter spodbujamo.
Ko otrok razvija svoje močne točke, mu je lažje vlagati energijo tudi v stvari, ki mu ne gredo najbolje. Samozavesten otrok lažje sprejme izzive, tudi če ga ne veselijo ali mu niso prirojeni.
Močne točke so tiste, ki:
- mu dvigajo samozavest,
- mu dajo voljo, da se loti tudi težjih stvari,
- mu pomagajo sprejeti, da v vsem ne bo blestel – in da je to v redu, ve da z njim ni nič narobe,
- mu dajo pogum, da prizna napake in poišče načine, kako jih popraviti.
Kako utišati tistega vraga v sebi?
Zavestno. Počasi. Korak za korakom.
Tukaj je nekaj načinov, ki pomagajo:
- Glejmo, kaj je – ne kaj ni.
Namesto da iščemo pomanjkljivosti, se vprašajmo: Kaj je danes naredil dobro? Kje je pokazal napredek? V čem je bil dober. Ne glejmo samo šolskega dela in najvišjih rezultatov.
- Opazujmo male zmage.
Niso pomembni samo rezultati v šili, poglejmo tudi na male zmage v življenju, ki jih delajo otroci.
- Opazujmo otroka brez pričakovanj.
Opazujmo otroka v tišini, brez namena, da ga moramo ves čas popravljati in komentirati njegova vedenja. Kaj ga veseli? Kje se mu zasvetijo oči?
- Bodimo empatični.
Ko otrok obtiči v svojih mislih in dvomih, ne rabimo takoj reševati njegovega sveta in dajati nasvetov.
Dovolj je da smo z njim in ob njem.
- Povezujmo se z otrokom na področjih, ki so mu blizu.
Vsak otrok ima področja, kjer lahko gradimo odnos. Morda pri športu, morda pri igri, morda pri glasbi, morda pri skupnih sprehodih ali celo pri hišnih opravilih.
- Sprejmimo, da je “dovolj dobro” pogosto popolno.
Ne iščimo popolnosti, ki ne obstaja. Dovolj dobro je tisto, kar otroku omogoča zdrav razvoj in srečno otroštvo.
—
Ko utišamo tistega vraga, ki nas sili v primerjanje, lahko spet vidimo bistvo.
Naš otrok ni projekt.
Naš otrok je človek, ki potrebuje sprejetost in ljubezen.
In ko mu damo občutek, da je sprejet takšen, kot je – takrat mu damo največ, kar lahko.
Kadar nas za otroke neprestano skrbi in smo ves čas v teh mislih, jih bomo seveda želeli zaščititi, vendar naši otroci ne potrebujejo vedno nas da jih zaščitimo. Potrebujejo tudi izkušnje, ko se učijo zaščititi sami.
Starši pa lahko poskrbimo, da v teh izkušnjah niso sami.
Bila sem veliko bolj koristna mama, ko sem utišala vraga v sebi, ki me je oviral pri tem, da za otroka poskrbim namesto, da me zanj nenehno skrbi.
Temu se reče, zaupati sebi, zaupati otroku, zaupati življenju.