Naši otroci niso imeli izbire, v kakšen svet in v kakšne odnose se bodo rodili.
V komentarjih pogosto zasledim, da kdo napiše, da so to brezvezne vsebine.
Argument je: Nas so vzgajali na trdo, morali smo delati. Vzemite jim ekrane, dajte jim delo in bo vse tako, kot mora biti.
Ja, res bi bilo enostavno, če bi vedno našli sovražnika, ga odstranili in lepo živeli do konca svojih dni.
Vendar starši, ki imamo otroke v tem času, vemo, da ni tako preprosto. Svet je drugačen, otroci so drugačni, mi živimo drugače. Ni sovražnika.
Spremembe so, in do kdaj se bomo z vsemi štirimi upirali, si metali pesek v oči in vztrajali, da tega nočemo? Do kdaj bomo vztrajali v prepričanju, da z močjo in kaznijo vzgajamo prav?
Spremembe moramo narediti, če želimo ohranjati našo osnovno potrebo po povezanosti in občutku, da nekam pripadamo.
Ne glede na to, kako si zatiskamo oči, se je način življenja spremenil, navade so se spremenile, odnosi tudi. Naše potrebe po povezanosti, varnosti in sprejetosti so ostale ves čas iste.
Nikoli ni bilo tako preprosto izogniti se odgovornosti ali oditi iz odnosa, kot je to preprosto danes.
Ena stvar pa ostaja neizogibna.
Naši otroci niso imeli izbire, v kakšen svet in kakšne odnose se bodo rodili.
Ne, ne moremo čez noč ukiniti interneta, spremeniti političnega, šolskega ali kateregakoli sistema.
Nekje pa imamo to moč!
To je naša družina! Odnosi v naši družini! Osnovne vrednote, ki jih živimo doma, za štirimi stenami.
Pripadnost, sprejemanje, spoštovanje, zaupanje, toplina, prijaznost, empatija, sprejemanje drugačnosti, podpora …
In zdaj smo tu, kjer se naša notranja modrost pogosto zatakne.
Mi smo zrasli v vzorcu agresivne avtoritete, zlorabe moči in kaznovanja.
Ali pa v permisivni vzgoji, za katero vemo, da tudi ni v redu in ne vodi naših otrok v odgovornost in samostojnost in nam jemlje notranji kompas in samozavest.
Ob tem pa nas spremlja ogromno izzivov, ki jih prinaša način življenja: hitenje, uresničitev želja na mah, internet, elektronske naprave, roboti, ki nam prinašajo hrano in urejajo naša življenja, zastareli sistemi, popolnoma neprilagojeni času, v katerem živimo, in kar je najhuje – občutek, da nimamo moči, da bi lahko naredili kaj drugače.
Jaz pa še vedno kričim, da imamo to notranjo moč. Ta moč pa zahteva spremembo, prilagajanje in iskren pogled vase. Imamo jo pri sebi, zase in za naše pomembne odnose.
Edini prostor, kjer lahko delamo spremembe in smo zanje tudi odgovorni smo mi sami in je naš dom. Odnos z našim partnerjem in našimi otroki.
Vem, imate občutek, da naši otroci zahtevajo veliko, sploh kar se tiče materialnih dobrin.
Teža občutka, kaj vse jim morate omogočiti, da bodo živeli lažje, da jim bo lepše, da bodo lažje uspeli …
Žal imajo naši otroci pogosto veliko preveč vsega, na drugi strani pa odraščajo brez stika z nami. V pomanjkanju občutka, da so sprejeti takšni, kot so, v pomanjkanju empatije, občutka, da so slišani, povezanosti in občutka varnosti.
Veste, kaj naši otroci potrebujejo?
Nas starše, ki znamo biti tudi sproščeni, nasmejani, z iskricami v očeh. Starše, ki namesto mrkih pogledov zremo radovedno in prijazno. Starše, ki namesto kritike uporabljamo pogled, s katerim vidimo, kaj je, in ne, česa ni …
Ne, to ne pomeni, da starši nekaj delamo narobe, pomeni pa, da je čas, da začnemo delati drugače.
Pomeni, da je čas, da se soočimo s svojimi lastnimi primanjkljaji, da pogledamo, kje smo se učili, kje nas naši vzorci ovirajo, kakšna so naša prepričanja, v kaj verjamemo in po čem hrepenimo.
Zavedanje nam bo pomagalo, da najprej razvijemo razumevanje in empatijo do sebe. Šele nato bomo lahko delali male korake k spremembam, ki vodijo k stiku z našimi najdražjimi.
Če se zdaj vrnem na začetek – za koga so najine vsebine seveda brezvezne, kar sprejemam in celo razumem. Ob tem namreč z roko v roki hodi še eno prepričanje: Odnosi so pač taki, kot so. Zakaj bi se trudil, saj vse mine.
Če verjamete v zgornji dve prepričanji, potem najini programi niso za vas. Prav tako ne, če verjamete, da se v odnosih ne moreš imeti lepo.
Veliko pa vas je takih, ki se zavedate svoje notranje moči, notranjega klica in preprosto ne veste, kako narediti prvi korak, kako narediti spremembo, ne da bi najprej vse postavili na glavo.
Za vas so najini programi!
Vem, da želite biti starši, ki so svojemu otroku opora in varno pristanišče. Vendar velikokrat tega, kar si želimo, ne zmoremo.
Zato vas vabiva k učenju, k spoznavanju novih metod pri odzivanju na vašega otroka.
Kako slišati otroka v zgodbah, ki so za vas težke? Kako se na te zgodbe odzivati? Kako razviti empatijo do najbolj nemogočih odgovorov, ki nam jih najstniki izrečejo? Kako pustiti otroku izkušnjo, razviti zdravo avtoriteto ter z empatijo pogledati nase in na otroka? Kako nehati kaznovati?
Vse to lahko spremenite z učenjem in novim razumevanjem, ker stari načini zlorabe moči, kaznovanja in groženj ne delujejo več. Naši otroci se nas ne bojijo več, kar je dobro. Hkrati pa so dovolj pogumni, da nam bodo ves čas s svojimi vedenji kazali naše boleče in šibke točke.
Kaj pa deluje in kako se lahko odzivamo drugače, da vseeno postavljamo meje, ohranjamo pravila in vpliv na svojega najstnika?
Vse o tem si preberite s klikom na spodnji gumb.
Se vidimo tam!