Halo, ali vam lahko pripeljem mojega otroka… Nujno rabi pomoč.
Klici staršev, da bi k nama pripeljali ‘na popravilo’ svoje otroke, je vedno več.
Ko vprašam, koliko je otrok star, se številka spusti zelo nizko od štiri leta naprej. Poizvedujem naprej kaj se dogaja.. »Ne spi, ne dela, ne vidi smisla v ničemer, me ne upošteva, se samopoškoduje, je jezen, ker se je rodil… Razlogov je veliko. Takšnih, ki nekomu sploh ne bi bili pomembni in takih, ki ti poženejo skrb in strah v kosti.
Starši dobesedno moledujete naj vzameva v terapijo vaše otroke, naj jim midva poveva, ker vas ne upoštevajo.
Kaj lahko tuja oseba, ki je otrok sploh ne pozna pove vašemu otroku, da bo spremenila način razmišljanja in delovanja otroka? Da mu bo dala smisel?
Ja res je, se strinjam, včasih je bolje, da ima otrok vsaj terapevta, ker sicer ne bi imel nikogar. Včasih.
Po najini izkušnji pa starši, ki se opogumijo in pridejo sami ter prevzamejo svoj delež odgovornosti, delajo ČUDEŽE!
Kako lahko to razumemo?
Starši smo najpomembnejša oseba našemu otroku. Potrebuje nas. Ne potrebuje pa naših prepričanj, strahov in pričakovanj.
Otrok potrebuje odrasle starše, ki ga spremljajo v izkušnjah, ki ga pomirijo in spodbujajo ob napakah, starše, ki znajo počakati in nevtralno opazovati, starše ki zaupajo, starše, ki zanjo najti ravnotežje med čustvenim in razumskim svetom, kjer otrok tako razvija empatijo in tudi sposobnost razmišljanja in odločanja…

Ah vem, veliko sem naštela, zato sem nehala. 😊
Vsega tega starši ne zmoremo naenkrat, ker imamo na hrbtu polno vrečo prepričanj, strahov, lastnih bolečin in pričakovanj do sebe in do otroka. Vendar to NE pomeni, da smo zaradi tega slabi starši. Slabi starši bi bili, če bi svojo lastno nemoč ignorirali in jo skrivali za hrbet zlorabe moči, čustvenega, fizičnega in verbalnega nasilja.
Dokler se zavedamo šibkosti in se z njimi ukvarjamo pa lahko delamo spremembe po malih korakih.
Zelo malih korakih. Spoznavamo sebe, delamo spremembe pri sebi, ki bodo vplivale na naš odziv do otroka in posledično na otrokov občutek varnosti, ki ga otrok potrebuje za zdrav in sproščen razvoj.
Otroci, ki so privedeni k terapevtu pogosto občutijo krivdo (jaz sem kriv, da…), nemoč (ne vem kako naj naredim, kar želijo od mene, da bo OK), počutijo se, da je z njimi nekaj narobe in da jih starši želijo ‘spremeniti’, nisem tak, kot bi moral biti…
Najine petindvajsetletne izkušnje pri delu z otroki in s starši, so pokazale daleč najbolj uspešne rezultate, ko so starši začeli razvijati sebe in svojo osebnost.
Naj vam prišepnem še to: Če vprašate najine odrasle otroke, kaj jih je najbolj zaznamovalo in na kaj so najbolj ponosni, je sigurno to, da sva se osebnostno razvijala (in se še vedno).
Z Albertom veva, da spremembe niso preproste. Veva tudi, da so nekateri vzorci tako globoko zakoreninjeni v nas, da ne deluje, ko si rečemo: »Jaz ne bom tak.«
Zato sva za vas pripravila delavnico USPEŠNA KOMUNIKACIJA Z NAJSTNIKI, s pomočjo katere vas popeljeva skozi izkušnjo spremembe, ki vam bo ostala za vedno, kot vaš zvesti pomočnik pri ohranjanju stika z otroki.
Delavnico sva sestavila iz najinih izkušenj pri vzgoji lastnih otrok, iz uvidov, ki sva jih dobila pozneje, ko so otroci že odrasli (kaj bi lahko naredila drugače) in iz mnogih znanj, ki sva jih pridobila od strokovnjakov iz vsega sveta.
Tudi midva sva bila tam, nemočna, utrujena, izgubljena. Zato še toliko bolj veva, kako težko je sprejeti dejstvo: STARŠI SMO NA PRVEM MESTU VSEH STROKOVNJAKOV, KI JIH NAŠ OTROK POTREBUJE.
Če ne znamo, nič hudega, danes se tega lahko naučimo.
Poglejte si več o delavnici TUKAJ.
PS
Vsebina prispevka govori o vedenjih otrok, ki niso klinične narave.
V težjih primerih delava terapije s celotno družino.