Spomnim se, mnogo let nazaj, lahko bi rekla v prejšnjem stoletju, kako sem čakala, da mi boš prinesel darilo. Nič posebnega rože, bombone, karto za kino…
Takrat nisem vedela točno, kaj ta želja poganja. Bila sem prepričana, če mi kupiš neko malenkost, to pomeni, da si se spomnil name. Da misliš name. Da sem ti pomembna.
Leta so minevala in nehala sem čakati na rože. Zgodilo se je, da sem se začela spraševati, kaj je pravzaprav v nekem odnosu pomembno. Je pomembno, da ves čas misliš name, ko me ni zraven? Ne. Pogledala sem svoja pričakovanja z druge strani in zdela so se mi nezrela.
V vseh teh letih sem spoznala sebe. Naučila sem se, kaj zares potrebujem od tebe. Spoznala sem tiste zame dragocene stvari, ki mi dajejo željo po bližini, po tem da sem s tabo, se veselim skupnih trenutkov in obožujem najine podvige.
Zato sva potrebovala leta malih konfliktov, eno veliko odtujenost in veliko nepreštetih ur pogovorov.
V resnici mi je veliko pomenilo, ko si pokazal pripravljenost za terapije, učenje, delavnice. Pot raziskovanja najinega odnosa naju je zbliževala, vrnil se je humor, vrnili sta se sproščenost in bližina.
Spoznanje, da ti vidiš drugače in imaš prav, tako kot imam v mojem svetu prav jaz, je osupljivo vplivalo na vsebino in način najinih pogovorov in tudi konfliktov. Postajala sva strpnejša in prijaznejša drug do drugega.
Želja po več naju je gnala, da sva raziskovala, brala, obiskovala partnersko svetovanje in delavnice.
To so sedaj moje rože, ki jih čakam. Nimam nobene potrebe več, da mi karkoli kupiš, ker vem, da sem ti pomembna. Pokažeš mi, da sem pomembna zate, ker sem slišana in ker se trudiš, da me razumeš. Vse kar delaš za najin odnos, je zame šopek rož.
Hvala.