Starši se vse bolj pritožujejo nad tem, da je otrokom vseeno, da se jim za nič ne da potruditi.

Takoj zatem pogosto slišimo stavek: »Ja, ko smo bili mi mladi, je bilo marsikaj drugače.«

Res je, marsikaj je bilo drugače in za večino stvari smo lahko hvaležni.

Kaj pa je bilo tisto dragoceno, kar nas je motiviralo? Palica? Strah? Grožnje? Pomanjkanje?

Strah je sigurno motivacija, vendar to ni motivacija, ki bi jo privoščili našemu otroku. Niti nasilje. Zdaj ste verjetno pomislili, da mu tudi pomanjkanja ne bi privoščili. Res je, če bi govorili o pomanjkanju hrane ali osnovnih stvari za življenje.

Resnica pa je ta, da včasih vsega nismo mogli dobiti takoj, ko nam je šinilo skozi možgane. Naučili smo se počakati, vadili smo potrpežljivost, »šparali« smo (jaz konkretno sem 3 leta varčevala za modro pony kolo!). Neuresničena želja je največja motivacija.

Kako je danes pri vas? Kako hitro svojemu otroku uresničite želje, kako ga učite potrpežljivosti?

Pomemben je tudi odnos do stvari.

Kadar si nekaj zelo želimo in moramo sami prispevati k uresničenju, je to še veliko več vredno. Kako lahko otrok prispeva? Lahko varčuje, lahko pomaga babici ali ostareli sosedi. To so lahko zelo male stvari, ne govorim o tem, da otroka uporabljamo za delovno silo. Govorim o tem, da ga vključimo v vsakdanje življenje. Pokažimo mu, kakšen je proces od želje do uresničitve želje. Pokažimo mu, kaj je to čas. Čas ni sekunda, čas je nekaj kar mineva in včasih je treba čakati, da se nekaj zgodi.

Danes so otroci navajeni na TAKOJ. Zato ne zmorejo sedeti mirno eno šolsko uro, zato nimajo fokusa, zato ne vidijo smisla v ničemer, kar se ne zgodi takoj.

Obstajajo male stvari, kjer lahko začnemo to spreminjati. Nič, kar ne ogroža življenja ni nujno. Otrok ne rabimo nagrajevati zato, ker dihajo in se jim zahvaljevati za stvari, ki so njihova dolžnost. Recimo kadar se sami oblečejo, si umijejo zobe ali pojedo obrok.

Veliko otrok danes ne ve, da lahko umrejo, če ne bodo jedli. Prehranjevanje je del preživitvenega sistema. V mislih imam primer družine, kjer so nagrajevali, ko je otrok pojedel. K nama so prišli, ker se otrok ni več nikamor premaknil brez nagrade.

Vzgajamo v ekstreme, ker so nam rekli, da otrok ne sme trpeti. Strinjam se s tem. V trpeti in potrpeti pa je tista ključna razlika, ki se ji reče MOTIVACIJA.

Vedno, ko si vaš otrok nekaj zaželi, lahko napišete na spisek njegovih želja, ustvarjajte ga skupaj. Naj otrok ve, da imate tudi vi vaš spisek želja. Pogovarjajte se o tem.

Prvo vprašanje, ki ga lahko postavite otroku ob izraženi želji je: »Kaj ti lahko narediš za to, da se ti želja uresniči?«

Tako bo vedel, da ni odvisno samo od vas ampak tudi od njega. S tem lahko naredite ključni korak zato, da bo otrok v svojem delovanju videl smisel.

Knjigo NAJvodila za NAJstarše, Temeljni vodnik lahko naročite tukaj