Tako me velikokrat opišejo.
Zdi se mi zanimivo, ker ne skrivam kadar sem slabe volje. Ko se mi odpelje, nočete vedeti kakšna sem, ampak to večinoma brez zadrege pokažem.
Redkokdaj se opravičim za svoja dejanja, ker sem mnenja, da beseda oprosti zahteva, da tega dejanja nikoli več ne ponovim. To je prekleto težko, ker sem sama sebi zelo slaba garancija.
Maksimalno, kar v smislu opravičila lahko iztisnem iz sebe je, da mi je žal.
Pa še vseeno, vedno nasmejana.
Tak opis bi mi moral laskati, vendar mi ne. Včasih me jezi. Mislim si, da si zaradi tega marsikdo privošči več, kot bi si lahko.
Prav slišim tiste možgane, ki pravijo: »Lea bo že…«
Seveda bom dragi moji. Ker sem se tako odločila. Ne bom si grenila življenja zaradi problemov, ki so navadni izzivi. Zaradi reči, ki sem jih celo sama izbrala. Zaradi ljudi, ki mi nič nočejo, samo v moji čudni glavi je nastal impulz, ki je razdrmal moje čustveno polje. NE BOM.
Preteklo leto je bilo zame polno zgodb, izzivov, odločitev, dejanj… zaradi katerih bi lahko danes bila depresivna. Pa nisem, ker mi antidepresivi niso dobri, si tega raje ne privoščim. V resnici ne vem kakšen je okus antidepresivov v ustih. Vem pa, kakšen je okus antidepresivov v duši, srcu, telesu…
Vem, ker sem ga doživljala z vsemi svojimi čuti, ko sem bila majhna. Tega sicer takrat nisem vedela, ker so mi želeli prikriti. Ah, odrasli…
Na tem mestu bi vam rada sporočila zelo pomembno stvar. Otrok ne potrebuje vedeti, ker doživlja. Doživljanja pa ne morete nikomur prikriti.
Ja…
Preteklo leto je zaznamovalo veliko trenutkov… Verjetno so bile zame najbolj revolucionarne odločitve okoli moje mami.
Težke odločitve, nepredvidene odločitve in nujne odločitve. Mislila sem si, da sem pri 54 letih in več kot 30 intenzivnih letih spoznavanja sebe, že prava legenda.
Kljub temu legendarnemu občutku, sem se zopet našla zrušeno na kolenih, poslušno sem zlezla v centrifugo časa in pokorno dovolila, da ožema iz mene zadnje kaplje vsevednosti.
Spoznanje, da bom otrok do takrat, ko bo mami živa, da ne morem dokončno odrasti in da se neko dejstvo, ki se vleče ob meni od kar sem se rodila, ne bo spremenilo, me počasi osvobaja. Ob tem mi daje tudi dovoljenje, da doživljam drugače. Uf, kako paše. Še več bi tega.
V devetnajstki se je zgodilo marsikaj, kar bo zaznamovalo moje odnose z otroki, z Abertom, morda celo s tabo, ki tole bereš.
Izdala sva novo knjigo, pridelovala zelenjavo, skuhala svojo prvo marmelado, ustvarjala kot nora, spoznala ogromno novih ljudi, tujcev, imela vrhunska doživetja s prijatelji … z eno besedo BOGATO.
Ti povem skrivnost od kje nasmeh? Vedno, ko se mi zgodi kaj težkega, ali nekaj, kar me vrže iz tira, zjezi… se zelo hitro pomirim in si rečem: »Ali je tole lahko smešno?« Povem vam, vsaka malenkostna stvar je lahko tudi smešna.
Tudi v 2020 grem z nasmehom. Če drugega ne, ga je smešno lahko zapisati.
Še nekaj zame zelo pomembnega se je zgodilo. Dobila sem svojo pesem. Tako ta pravo, čisto mojo.
Ne spomnim se, ali je P!NK kdaj z mano pila kavo, ampak nima veze… Vem, da me pozna, ker je napisala pesem o meni. https://www.youtube.com/watch?v=xSBzMU1QyO8